Spet kadim. Cigareto za cigareto. Pretvarjam se, da mi paše. Dim puham nekam v daljavo, v limonado pa zlivam agavin sirup. Vedno bolj mi je vseeno, kaj se mi topi med prsti - Milka, Lindt, Bajadera, Manchmallow ali King Quatro, od katerega bo kmalu ostala le še lesena palčka, ki jo navadno zgrizem. In tisti okus me sploh ne moti. Dogaja se. Premalo, da bi pozabila na funkcijo kazalca in sredinca in prehitro, da bi lahko ujela vsak trenutek posebej in si počečkala dlan s tako nadpomembnimi nauki. Ne pozabljam sproti, le nočem si zapomniti. Težko posvajam tuje misli, tuja čustva in tuja razpoloženja. Jaz mislim tako. Jaz čutim tako. In kaj potem, če danes nisem in the mood? Ne vem, zakaj se tako zelo trudim prepričati druge, da sem pa zdaj drugačna. Izogibam se še tako nedolžnih pogovorov, ker me je sram, da se v resnici še vedno ne počutim dobro, čeprav rada poudarim, da je vse v redu. Ni v redu.

Včasih sem mislila, da bi mi bilo lažje, če bi bila sama na svetu. Zelo težko shajam s sabo. Imam vpogled v svoje misli, čutim svoja čustva in vem, kako se počutim. Zaznavanje, čutenje, občutenje … Vse to me tako zelo zmede, da v kakšnem trenutku ne morem odpreti ust ali pa izustim naključno neprimerno besedo. Super.

Je vzrok hkrati posledica? V začaranem krogu že. Tam so zabrisane meje med začetkom in koncem, med grenkim in sladkim, med sanjami in resničnostjo, med idejo in dejanjem. Vse se ves čas vrti v isto smer. Občutek, da se v obratno, je lažen. Ko pa pogledaš od daleč, vse miruje. Ko se vrneš čez šest dni, je stanje nespremenjeno. Niti v petih letih ni moč opaziti sprememb. Žal mi je.

Nisem čisto prepričana, da bo konec dneva namenjen le spanju. Tako kot sojini jogurti niso več namenjeni samo zajtrku. Ne bom si izmišljevala izgovorov, ker mi ni potrebno pojasnevati. Vedno več časa potrebujem, da odidem. To ni nujno dober znak. V tem trenutku si želim nekajtedenske teme in tišine. In moder lak za nohte. Mogoče pa pogrešam prazne modre oči, ki bi zrle tako globoko v moje, da bi lahko vsemu verjela, ali pa sms-je s pretirano rabo klicajev. Še vedno privlačim bolečino. Ogreje me.

Her or me.

Pick me. Choose me. Love me.

Oziram se čez ramo, ker še vedno mislim, da je poslavljanje samo razlog za ponovno srečanje. Pa ni. Zato tako težko zaželim lahko noč. S težkimi vekami in nekaj malega osornosti preženem nadležne organizme izpod odeje, ki me edina loči od kaosa. Ta absolutno vlada vse naokoli. Nočem biti nikjer drugje kot tu. Čeprav si včasih sploh ne želim biti. Nikjer. Pa vendar bi me verjetno le najvišji vrh Himalaje navdihnil za izvajanje lažjih gimnastičnih figur po nebu. Kot da ne bi znala drugače. No, kot da ne bi hotela drugače. Na novo. Začeti. Nadaljevati. Pogled v napačno smer rešuje iskalce večnih in univerzalnih odgovorov pred njimi samimi. Še sreča, da ni to edini način - iskanje napačnih smeri. Prav vzoren nadomestek so sončna očala ponoči, popackana s sladoledom, katerega okus ne nameravam omenjati.

V trikotnem geometrijskem liku se ne znajdem najbolje. Četudi je trikotnik enakostraničen, ne verjamem v enake dolžine. Kolebam med ostalima ogliščema, da popačim celotno sliko in trikotnik preide v čudno daljico. Med A in B. C ne obstaja. C me ubija. V prisotnosti C-ja se vedem nesramno, užaljeno in še jezno. Otročje. Ne delim. Mogoče je tudi to serijska napaka edink. Okoli mene ni prostora. Well yeah, I’m big. Eaaagleee.

Ko gre za pozornost, se vedem po načelu, da cilj opravičuje sredstva. Ni mi mar, koliko trupel bom pustila za sabo, kolikšen bo minus na transakcijskem računu ob koncu meseca niti se ne zmenim za prekoračeno številko zarez na stegnu. Pozornost. Moram jo imeti. Vso. Brez da bi se mi bilo potrebno zanjo boriti. V trikotniku se (skoraj!) vedno porazdeli in to me dela nemočno. Če pa pomislim na štirikotnik ali celo 11-kotnik, se mi stemni pred očmi in se trudim, da ne pride do kolapsa. Načeloma sem za bratstvo, enakost in svobodo, ampak tako zelo majceni delčki frustrirajo mojo labilno bit. Tega pa nočemo, o ne! Zgodilo se je že tudi, da po izbojevani pozornosti nisem vedela, kaj bi z njo počela. Zgodilo se je že tudi, da me je začela dušiti, da jo je bilo preveč. Nadzor nad distanco imam jaz, to se ve. Imam zelo oster in kritičen senzor za razne bližine. Potem zbežim. Pa v resnici nočem. Ampak že tako dolgo igram to vlogo neudomačene živali, da sploh ne vem več, kako je, če pripadaš. In ko me vprašaš, rečem, da nikogar nočem blizu. Zaželiš mi lahko noč, a se delam, da ne slišim, ker sem te prehitela in sem že tri korake proč.

Besede, ki bi morale zveneti resnično, se navadno približujejo največjim izmišljotinam v vsem vesolju. Posute so s ščepcem resnega pogleda, da bi ironija ne zbodla takoj šarenic in bi krvave solze še vedno bile le mit. Besede, ki bi morale biti v ponos drugim besedam, jim biti za zgled, kradete in jih preprodajte, vmes jih nekoliko preuredite in zbrišete prstne odtise z njih, da je nemogoče ugotoviti, kako zelo dotrajane so že. Besede, ki bi morale zveneti resnično. Odete v nekoliko grob, a svetleč papir, ki ga krasi pentlja uročene iskrenosti potujejo iz roke v roko, od ust do še nemarnejših ust. In se ne ustavijo. Njihovega poslanstva niti široko od presenečenja odprte oči ne morejo spremeniti. Obstajajo in servirane dobim vedno ob pravem času. Lucky me.

Še kar ne verjamem v spremembe, četudi sem bila ne malo njim priča. Sprememba in jaz v skupni povedi je kakor Srb, ki priznava Kosovo. Nemogoče, a še vedno tako zelo zaželeno in pričakujoče. Preveč sem razočarana nad sabo, preveč sovražim svojo bit, da bi si lahko sploh drznila sanjati o drugačnih stvareh. Ne morem in ne upam si več verjeti. Sebi. Potovati z ne preveč nabrušenim nožem po telesu in si ga za zabavo zariti (za-za-za) v naključno točko je ena od milejših oblik samokaznovanja. Trpeti v ljubkih čeveljcih, ki se nikakor nočejo prilagoditi nogi niti se noga noče njim pa je že malo strožje in primernejše. Sama sebi največji sovražnik, najhujši kritik in brezmilostni sodnik. Seveda popuščam, le da popustljivost pri meni ne pomeni prijaznosti in usmiljenja, ampak razlog za še večji prezir.

Stojim pred zaprtimi vrati. Kaj je za njimi, ne vem. Vem, da ni pekla, čeprav mi soljudje ne predstavljajo ravno višek raja .

Čakam, da grem. Stran od sebe, da si bom bližje.

Včasih se postavim pred ogledalo in se pripravim do joka. In jočem. Mislim na grozne stvari, da jok traja dlje, da se prikažejo še solze in da bi mogoče lahko začutila žalost. Potem se opazujem. Gledam. Rdeče oči, zlepljene trepalnice, pramen las, ki se je prilepil na obraz zaradi potoka solz, ki tečejo po njem. Z roko potegnem vse lase nazaj, vstran, z obraza, da ne bi mogla skriti pogleda. Pred sabo.

Iztekajo se dnevi do mojega enaindvajsetega rojstnega dneva. Saj ne, da bi ta dan prinesel kakšne vidne spremembe, prinese le tiste melanholične občutke, ker vem, da čas teče dalje, ker vem, da se ga ne da ustaviti in ker vem, da je to krhko jebeno življenje v mojih rokah, da imam moč nad sabo, ampak je ne uporabljam. Pa ne, ker bi bila samooklicana liberalka ali ker bi spoštovala Marxova načela, tisto, kar me hromi, je strahopetnost, ki je prešla v otopelost. V otopelost, katere se sicer zavedam, ampak kako jo obvladovati, se ne morem naučiti. Vsako jutro se zbudim in pomislim, kako čudno je živeti. In ko jem svoj zajtrk, ki je zame najpomembnejši del dneva, se zavem, da je čudaškost tisto, česar se bojim. Bojim se vsak dan znova. Vsak dan znova se sprašujem, če bom preživela, če bom znala ustaviti ta trapast način življenja in usmeriti svojo energijo, ki je sicer nimam na zalogi, v nekaj, kar mi bo osmišljalo dan. Smisel. Beseda, ki je ne poznam. Tujka. Resnično se zavedam, da se takšna vprašanja porajajo najverjetneje večini Zemljanov, ampak kar me loči od večine, je to, da ne najdem stvari, ki bi bila vredna truda. Ne, to ni vzvišenost. Niti lenoba. Otopelost. Občutek, da nič na svetu ne more spremeniti izraza na obrazu. Tako s tem resnobnim izrazom korakam po ulicah, bežim pred srečnimi ljudmi in navidez opravljam delo človeka. Kako dolgo še?

Želim si, da bi si želela. Karkoli.

S premajhno količino zbranosti in nenehnim opletanjem prekrižane noge se je intenzivnost krvoločnosti obotavljanja zmanjšala. Danes je četrtek in danes so moji svetli lasje sijoči, veke pa napackane s temno modrim prahom. Hodim tiho, komaj opazno se smehljam in pijem kapučino iz avtomata v plastičnem lončku. Ob četrtkih sem človeška in nehote v središču pozornosti. Ne želim se ukvarjati z določanjem stopnje pomembnosti ljudi okoli in ravno zaradi tega se v kasnejši tišini zavem, da sem neverjetno dobra v izrekanju neumestnih besed ljudem, ki jih ne poznam. Včasih mi ne preostane drugega, kot da padem in naredim iz sebe klovna. Mogoče bom pa dobila še eno priložnost, si mislim.

Vedno imam v mislih, da se v sencah interakcij skriva zver, ki bo skočila vame, ko se bom mukoma prikradla v skrite kotičke, in mi bo iztrgala srce. Čeprav vem, da bom nekega dne zbrala pogum in paket s črnimi satenastimi čeveljci rdečih podplatov poslala - in čakala na odgovor.

Kadarkoli pripravljam izbrane misli za razstavo, se prestrašim in z nonšalantnostjo izbrišem pričakovanja obiskovalcev. Nevarnost črne luknje prepletanja je vedno prisotna, a me je že od nekdaj zabavala. Privlačila. Izgubiti se v temi - v tebi. In se iskati. In se najti. V temi, v tebi. Učinkovina, ki odloča, je strupena. Strup, zažrt v vene, pa daje božanski občutek … Dokler si na silo ne vbrizgam protistrupa, ki razklene verige, odplete prepletenost in ruva srca izpod reber.

And so it is just like you said it should be.

Sanjam, da umiram. Da v počasnem posnetku doživljam, kako metek iz brzostrelke potuje proti meni. Proti sredini mojega čela. Začutim, ko se dotakne kože, ko predre čelnico, ko se prebije do sredine. Čutim, kako imam v sebi metek. Čutim tudi, ko začnem izgubljati zavest, čutim, ko preneham dihati. Čutim, ko umrem. Mrtvo padem na raztrgano žimnico, ki odda velik oblak prahu, ko negibna obležim. Kar bi se v realnosti zgodilo v dveh sekundah, se v mojih sanjah raztegne v potopis metka.

Zen bednost, mačkon pod odejo, desetke, malibu, filmi, The Killers, zelišča, recepti, London, avto, non-migrensko stanje, orgazmi. Vse to. 22. You’re old. :-*

Za zaprtimi vrati in z jabolkom v roki se trudim napolniti praznino - ta, meni tako domač občutek. Vem, kdaj pretiravam, vem tudi, kdaj bo napočil trenutek pretiravanja, ampak nikoli se ne ustavim. Dovolim, da me odnese, da mi gosti oblaki navidezne sreče zakrijejo še tisto trohico zdravega razuma, ki se ga občasno polastim. Ne mislim na grehe, saj lahko napako popravim kadarkoli hočem. Že dolgo ne prakticiram več mentalnih naporov, vse opravljam brez razmišljanja, ves čas govorim eno in isto, zapisujem identične besede kot včeraj, prejšnji teden, mesec, leto. Razlika je samo v barvi nohtov in intenzivnosti praznega pogleda.

Ko v temi hodim po zasneženih tleh, si šal in ovratnik potegnem čez obraz, da me ne bi kdo prepoznal in da jaz ne bi nikogar prepoznala. Kot otrok se sicer nikoli nisem prav rada igrala skrivalnic in tudi ostalih iger ne, s katerimi se je kratkočasila ostala otročad, zdaj pa kar ne morem odnehati z iskanjem vedno novih načinov prikrivanja, zakrivanja in včasih tudi pokrivanja. Veliko zabavneje je poslušati zvok lastnih korakov in si v mislih peti nov single FF-jev, ki je, mimogrede, rahlo nevšečen, a strahotno zasvojljiv. Well I found a new way, I found a new way, c’mon doll and use me, I don’t need your sympathy.

Zmotno sem mislila, da je zadovoljstvo skrito v nešteto kosih kruha, v špagetih, kečapu in še v litrih vode povrh, pa še vseeno silim in vztrajam v tej otročji in tako zelo nezabavni igrici, v kateri sem obsojena na poraz. Če vztrajam. Once you know you can never go back. Vzeta mi je svoboda in samokontrola, v zameno pa mi je zagotovljeno zombijevsko funkcioniranje in povečano izločanje endorfinov. Sweet.

Za zaprtimi vrati se prodajajo duše.

Žalostna in z gorečimi lici sem se zazrla skozi okno. Avtomobili so drveli mimo, naju prehitevali, zavijali levo, desno … Nisem jih štela. Poslušala sem Elvisa The Kinga, ampak samo napol. Misli so mi uhajale nekam ob maroško obalo, kjer na dnu morja leži njeno srce. Še vedno nisem dojemala in še vedno ne dojamem, da se lahko tako mlada življenja izgubijo med ogromnimi valovi. Razburkano morje za razburkane duše. Umreš tako, kot živiš?

Kriki v vetru, kriki s slano vodo v celem telesu. Neslišni.

T, rip

Zrem v prazno, v mislih pa iščem, izbiram, sestavljam, ponavljam besede. Da bi le lahko vsemu dala smisel, pomen, ime. Ker bela barva na beli podlagi ne prepričuje več. Niti mene ne. Polnim se in potem praznim. Prodajam navidezno resnico, sebe pa še kar slepim z žarometi neprilagojenosti in strahu. Z blazinicami prstov tipam to suho, mrzlo kožo, zdrznem se vsakokrat, ko se začutim. Tudi če se potrudim, si ne znam predstavljati potovanja, ki bi imelo cilj. Stagniranje še zdaleč ni zabavno, je pa varno. Korak v levo ali celo navzgor po strmih stopnicah je tvegan. Ni me strah padcev, strah me je, da bi zašla s poti. Spet.

Kolikokrat se bom še morala spremeniti, da bom postala tisto, kar sem v resnici? S prividi iz prihodnosti si krojim sedanjost. Ampak samo v mislih. I don’t live today … And it’s such a shame to waste your time away like this. Živela bom, ko bom znala živeti. Maybe tomorrow, I just can’t say.

Večno izmikanje. Čakanje. Mižanje.

Lahko bi dala priložnost priložnosti. Ja, lahko bi. A ujela sem se v lastno kletko nezaupanja in se zapletla v mrežo impulzivnih reakcij nekje na pol poti med nasmehom in srepim pogledom. Lahko obmolknem in čakam na ostrem mrazu, vse dokler ne začutim ledene bolečine. Premikam se s svojo zlato kletko od točke do točke in nazaj. Ne zmorem je zapustiti, preveč potrebujem varnost, ujetost in nekaj samo mojega, pa kamorkoli že grem. Ne maram, da se me opazuje, hrani, kaže name s prstom in rine umazane roke skozi rešetke, da bi se me lahko dotaknili. Ni me in še nekaj časa me ne bo. Blizu.

Ostala sem brez besed, brez lastnih misli in brez življenja. Vse, kar še imam, so sojini jogurti in bio kosmiči. In parfumi. Sometimes, that’s all you need to wear. Večinoma pa mi tudi plašč nevidnosti ne pomaga. Še vedno ne spim ponoči, ker poslušam bitje svojega srca in se sprašujem, kdaj se bo ustavilo. Nikoli. Freddie Mercury je prepeval o tem, kdo bi si želel večno živeti. Še vedno imam dvignjeno roko. Kljub vsemu. But I don’t live today. Maybe tomorrow, I just can’t say.

S težkimi zavesami sem prekrila ogledala in prižgala luči, da sem lahko preštela vse knjige, ki neprebrane ležijo na tleh. Sedemnajst.