Izbrala sem že večkrat preizkušen način, ki se je sicer vedno izkazal za neuspešnega, in se lotila reševanja težav. Seveda, tudi tokrat ni delovalo. Ko sem dvignila obraz iznad umivalnika in se zazrla v ogledalo, v svoje rdeče oči, v svoje nepočesane lase in napol krvaveč nos, sem tako obstala kar nekaj minut. Kot da se mi je zgodil blackout, pass out, whatever. Nobene misli v glavi, nobenega občutka v srcu in glasilke so se obnašale, kot da še nikoli niso slišale, kaj je njihova naloga. En prazen nič se je naselil v in okoli mene, tišina. Kaj pa mi je drugega preostalo, sem si mislila, ko so kapljice vode z obraza padale na moje prsi in polzele do pasu, kjer jih je tkanina posrkala vase … Tudi mokri obrisi, ki so jih pustile za sabo, so se počasi sušili na topli koži. Spet je bilo vse kot sedem minut prej. Dvanajst minut prej sem namreč zaradi misli na množico ljudi in zaradi misli na eno osebo želela ekspresno hitro zatreti morebitna tesnobna občutja, ki bi se lahko iz tega še razvila. Res, kaj pa mi je drugega preostalo? Ponovila sem znani ritual in nekako pristala iz oči v oči sama s sabo.

Komaj sem še zdržala. Slekla sem preostala oblačila, jih zmetala na tla in po prstih šla do tuša. In spet – kaj pa mi je drugega preostalo? Vroča voda je objela celo telo, je topila spomine, jih spirala z mene. Grobo, pregrobo sem drgnila kožo, kot da bi pordelost pomenila očiščenje, pozabljanje, svežino in čisto vest. Vsak stik razdražene kože s skoraj vrelo vodo me je zapekel. Ko sem ovita v mehko brisačo spet po pomoti ujela svoj odsev v ogledalu, sem videla na obrazi tisti izraz, “who-am-I-kidding” izraz. Kaj pa mi je drugega preostalo?

Oklepam se sranja. Ne vedno. Samo v ključnih trenutkih.

We’re just two lost souls swimming in a fish bowl … Year after year, running over the same old ground, what have we found?

The same old fears.

-

-

In nisem pogledala vseh filmov. Čakam Gervaisa in njegovo nesramnost.

SEM:

• obiskala Neno,
• dokončno podlegla Oh, Loli,
• podvomila o možnosti premika dalje any day soon,
• podvomila o tem, čigav odsev vidim v ogledalu (ne, ni bilo okno!),
• dobila novega Murakamija,
• spoznala, da ostane samo še naslednje leto za igrico s številkami iz datuma. 121212.

-

-

/

////

But the day it always lasts too long.

ćć

Se zgubim. In se slepim. Ker misliti, da si zmeden ne ubija tako zelo kot zavedanje, na kateri poti si. Na poti brez križišč. Avtocesta. Brez odcepa. Ne, nimam vozniškega izpita. Še. Primerjanje življenja s potjo je pač nekaj, kar vsi počno. Tudi jaz. In mogoče se tudi še kdo slepi, kot se sama. Mogoče nimajo vsi dobrih in iskrenih namenov. Mogoče je še koga strah in mogoče še kdo živčno grize nohte, ko zagleda svoj odsev.

Ne znam se povezati s sabo. Usta, srce in misli divjajo vsak v svojo smer, zato kompas nikoli ne pokaže prave poti. Moje poti.

Možgane utapljam v pogovorih, ki in the end of the day don’t make any sense. At all. Ampak mi paše. Pa še.

Dan, kot že tolikokrat poprej. Ampak ko po zatišju znova udari strela, zdolgočaseno zavijem z očmi. Ker vem, da se spet obeta še en cikel neurja. Ni me strah dežja in sunkovitega vetra, ki me neusmiljeno reže v obraz in pušča za sabo zabuhle oči. To mi je znano, zato se ne upiram. Pustim, da nastanejo nove rane na pesteh, obnašam se, kot da mi je vseeno za težko gmoto, ki potuje po požiralniku navzdol. In navzgor, če se mi da. …………………………..

Bjačalein je rekla, da tudi jaz odraščam. Čeprav se sama ne počutim tako. Delam neke navidezne korake naprej, še vedno pa se počutim kot otrok, ki si ne zna sam pripraviti juhe iz vrečke. Sicer jih ne jem. Menda niso zdrave. ……………………………………… Vedno pravim, da bi stvari lahko bile bele, mogoče bi se celo našle zraven še roza sledi, ampak ostane pri bi. Ne kot pri biseksualnosti ali v kakršnemkoli binarnem smislu. Gre za pogojnik. Pogojnik zahteva pogoje. In pogoji imajo samo eno dobro lastnost. Z lahkoto se jim izogneš. Ker niso nujni, ker ti nič ni treba, ker nič, nič ni tako nujnega, da bi svoje lase začel česati vsak dan, odnehal s pesimizmom ali celo začel zaupati. Zakaj bi? Ni treba. Ne bom.

Neprijetna resnica (prosto po Al Goru) o meni je, da počnem kakšno stvar iz napačnih razlogov …

I quit.

V mojih mokrih sanjah se trenutno odvija scena, ko odvijam papirčke vseh čokolad in napolitank, z vilico trgam kose torte, dajem v mikrovalovno tavelikega Ben&Jerryja in istočasno čakam na tople sendviče s preveč sira, ki pridejo na vrsto takoj za kosom pice. Drugi del zabave bi, kakopak, predstavljalo napenjanje, trganje, masakriranje lastnega telesa. Ko si velike kepe hrane utirajo pot po požiralniku navzgor, preko žrela, se v teh obup(a)nih časih zdi kot orgazem. Ta pekoč občutek me navdaja s ponosom, z jebenim ponosom, ker sem zmogla količino hrane, ki bi nasitila najmanj pet ljudi, kot hudiča izgnati iz svojega telesa, se osvoboditi in zadihalti – končno prazna.

I wish I could make it through the day. Every day is a new beginning, pa to. Wannabe Zen’n’shit.

But today, I’m living the dream.

What a waste of make-up and perfume! I cannot believe I actually skipped my lunch for this, too. Res je, da si nisem popravila odkrušenega laka za nohte in bi propadel načrt lahko razumela kot sporočilo višjih sil. Ali kaj podobnega. Mogoče bi morala vztrajati in iti, no matter what. Ker pa se mi je pol ure zdelo nesramno preveč, sem raje ostala doma. Z mislimi na super over-cheesed pico. Še vedno lahko grem, vem. Še vedno lahko obujem čeveljce, ki me sicer malo tiščijo.In maskara se še ni do konca razmazala. Should I stay or should I go?

… for a little while.

In ne vem, kaj je globlje: konstantno polzenje v brezno ali (pričakovani?) zdrs po večih vzponih. How low will you go? Vem in čutim, da je drugače. Vidim, da je drugače. Pa se mi vseeno zdi, kot da so spremembe obstajale samo v sanjah in da še vedno ni dovolj. Da še vedno jaz nisem dovolj. Dobra. Ker vsa ta hrana me ne bo pripeljala do srečnega konca, vem. In nenehen strah mi megli misli. In odločitve, ki to niso. I believe that believing we survive is what makes us survive.

I’m feeling blue. Mostly because I realised my life could be so much easier if I would simply let myself live. And I don’t. I torture my body and my mind with all these thoughts about imperfection and insecurity.

I’d love to be a part of crazy life going on out there. But I’m always inside, always angry with myself, never free.

There’s so many things I want to do, and I end up doing not much.

Moja tetovaža bi bila na levem zapestju, pisalo pa bi: The hard way is the right way, remember? Na primer.

V zadnjih dneh zgubljam stik sama s sabo. Kot da želim, da je tako. Nočem se čutiti. Ko se ne čutim, počnem s sabo grde in umazane stvari. Takrat si dam duška, takrat si zadajam bolečino. Zato je izklop nujen. Ne vem, kaj pride prej. Izklop ali bolečina. Kot organski refleks. Izguba zavesti, ko telo ne prenese bolečine. Na primer.

Pri HIMYM je Ted rekel, češ da je lažje, ko so sanje še samo sanje, ker ko postanejo resničnost, se lahko spremenijo v polomijo. In sanjam dalje. In puščam odprta vrata – ampak samo v mislih. V resnici vedno preverim, če je ključ dvakrat obrnjen. Vedno je.

Vse naokoli se suče v pravo smer. Pod kožo pa čutim utesnjenost in neskončno jezo. Tokrat nisem jezna nase, samo na svoje odločitve. Ko izbiram zase, vedno izberem najlažje. Stare poti. Uhojene poti. Boleče poti. Nočem po njih, pa vseeno vedno znova (včasih zavestno!) pristanem na svoji razmetani postelji z vedno znova ranjenim žrelom. Na jok mi gre, ko pomislim, da sem še vedno taka. Kljub temu da so ostale stvari dobre, nekatere odlične. S tem pa ne morem dalje. Ne morem. In zato ne delam načrtov, ne obljubljam in ne razmišljam o sprehodih z roko v roki. Fuck off.

Vzljubila sem jagode. Pa ne zaradi tega, ker bi mi jih kdo ponujal s stepeno sojino smetano ali pa prepojene s šampanjcem. Nikoli nisem marala jagodne lila-pause (tako sem že stara, da te sladkarije sploh ne prodajajo več!). Zdaj pa te rdeče sočne sadove naravnost obožujem. Pa brez raznih čokoladnih in kremnih dodatkov. No summer wine.

Moj dear diary je rekel, da bi kozarec vina za večerjo sicer zvenel bohemsko in sexy, če bi le izpustila informacijo o predhodnem masakriranju lastnega požiralnika. Nikoli ne moreš imeti vsega, bi lahko rekla, pa nisem.

- Med prsti čutim svilnato mehke pramene svojih las. Dišijo. Veke pa so spet težke. Pa ne zato, ker bi mi primanjkovalo spanca, sploh ne. Ampak ker teža lastnih hotenj in neizpolnjenih pričakovanj pritiska na vso moje telo … in ker je kozarcu vina sledil še eden. In zdaj še eden. (Teženje o ‘en’ in ‘eden’ ni zaželeno!)

Mislim, da bi lahko bila srečna.

Tako kot bi lahko bila višja in prijazna. Zen prijazna. Res ne morem imeti vsega. Izpraznjeno telo mi za zdaj pomeni več kot topla postelja na levi polovici. Prav tako so nalakirani nohti pomembnejši od točnosti prihoda/odhoda. Čakanje je podcenjeno. Je del življenja. Velik del. Kakor so pomembni izgovori za iti na tortico.

Preden zaspim, bom razmišljala o vseh stvareh, ki me motijo na njem.

Okoli poldneva, ko je bilo storjenih že kakšnih pet napak, se mi je zdelo najbolj logično in najlaže, da ohranjam nivo promilov alkohola v krvi kar se da visokega. Nič lažjega, bi si mislil naključni mimoberoči. Posegla sem po Mehiki in ravno prav ohlajeno steklenico vzela iz hladilnika. Brez fensi kozarca sem jo kar stoje izpraznila do polovice. Is the bottle half-full or half-empty? Resno, kako naj človek odgovori na to vprašanje? Ja, vem, zakaj bi človek sploh odgovarjal na taka vprašanja. Če bi se takrat spomnila, bi rekla, da bo kmalu prazna in bi preostanek cenenega vina po filmsko zlila po naročju. Pa ne svojem. Življenje pač ni film in scenarij navadno ni vnaprej napisan, ni vaj, ni poskusnih snemanj, da je potem prikazana najboljša različica posnetka. Preostalo polovico alkoholne pijače mehiškega izvora sem pustila na kuhinjski mizi. Da izhlapi.

Te dni vsi gledajo Closer. Film sem prvič gledala pri šestnajstih. Verjetno zaradi Juda. Danes, pri triindvajsetih, sem se spomnila na tesnoben občutek, ki mi ga vsakič znova zada konec. Jane Jones. Alice. Kar malo zajočeš, ko v počasnem posnetku z dvignjeno glavo in z nekakšnim Mona Lisa nasmehom hodi v množici. Na prehodu za pešče. London, New York, Tokyo. Prečkanje cest v teh velemestih vedno prinese zgodbo. Zebrasta zgodba. Closer ima zdaj mesto poleg Garden Statea. Tam so filmi, ki jih moram imeti ves čas pri roki za ogled. Ves čas.

Napaka. Napake.

Vsak grižljaj več je usodnejši. Vsaka minuta dlje je zapravljena. Vsaka na novo umazana skodelica je dokaz več. Nikoli se ne ustavim. Grem do konca, četudi že spet krvavim iz starih ran.