Ostajam.

Obstajam.

Novo leto, nova pravila? Pravilo, da so pravila nujna. V kaosu sem namreč večkrat z gorečimi krili odplahutala nekam daleč v črnino. V temo. Pod odejo v bistvu. Kako malo je potrebno, da prižgeš luč - in vidiš napake. Včasih bi si želela, da bi nebo zgorelo, potem bi lahko živela tudi po napačnih pravilih. Brez pravil? A ker sem nagnjena k ekstremom, je moj pravilnik ena debela bukla. In ne, ta bukla nima kazala, tudi repa in glave ne. Ker je moja.

Tako sita sem novih začetkov. Morala bi biti hvaležna, da imam vedno priložnost na novo ter drugače videti, pa me v resnici to isto dejstvo le jezi. Vedno znova. Over and over again. Je to moje življenje? Is that the way my life is supposed to be? In če je tako, zakaj me kolena še vedno zabolijo, ko padem? Ali pa je to odgovor, zakaj se bojim višine. Kakorkoli že urejam svoje misli, vedno jih ostane vsaj ducat (oh, kako krasna beseda. Tudi beseda ‘krasna’ je krasna.), ki jih ne morem nikamor uvrstiti. Motijo splošni nered v moji glavi, zato jih utapljam v svoji ekstazi, ki jo občutim, ko se polnim. In potem praznim. Včasih pustim, da me vse tišči, da me boli, ko vdihnem. Čakam, da mine. Pravila v moji glavi se pač prilagajajo količini zaužite hrane. Na srečo, I say. Razočaranje občutim v ranjenem grlu in v izžetem obrazu, ko opazujem, kako bo voda zdaj zdaj odplaknila vse odvečno stran. Pa res?

Ostajam. Sprejela sem svoja pravila, pravila, ki določajo pogum in ne pobega. 

So what now?

Šla sem stran in pristala blizu. Tako blizu, da se lahko čutim. Ko bi le še zmogla misliti, da bi glava bila malo bolj polna in ne tako pofukano prazna.

Tisoč gramov čokolade in gmota mišic v obliki Dwayna Johnsona. Imam dovolj prepričljiv izgovor za pest seroquelov?

Nisem vedela, kako zelo nevzdržno je, če stvari kar naenkrat dobivajo smisel in je občutek, da bo vse v redu, vedno močnejši. Kako tipično od mene, da zgrabim prvo priložnost in uničim do nerazpoznavnega vse, kar mi je uspelo zgraditi. Uspehi so nekaj, česar očitno ne smem imeti na vesti.

I need to go away from here. I feel like dying. Bali, anyone?

Lasje so umiti in telo mi po dolgem času spet diši po makadamijah. In odkar se pred spanjem nadišavim z Marc Jacobsovo Lolo, se je vsebina nočnih mor spremenila. Pajčevina mi je prepredla notranje dele lobanje, zdi se, kot da živim le še za rutino. Za povprečen vsakdan. Živim za prihodnost. Or what?

Tista ena minuta. Prekmalu ali prepozno. Ena minuta, ki se mi dogaja zadnje dni, da mi ne uspe ujeti 22:22. Za eno minuto se mi moj čas čarobnosti izmuzne. Bi naj to kaj pomenilo? Na primer to, da nisem nikoli na pravem mestu ob pravem času? Ker čakati pa ne morem. Verjetno tudi nočem, ampak z zaznavanjem lastnih hotenj imam težave. Od nekdaj. Mogoče pa bi se morala premikati hitreje in bi lahko ujela trenutke. Ali pa vsaj enega. Ne, ne, vse! Vznemirja me prepričanje, da vem, za katerim vogalom se skrivajo, pa se jim izogibam. Ker, kako presenetljivo!, me je še vedno strah, da bo nekoč vse še dobro. V opravičilo pa navedem tisto eno minuto.

Trudim se, da mi odstopanja od moje izkrivljene popolnosti ne zaprejo vseh vrat. Vsaj tista v kuhinjo in kasneje do svetišča toalete ne. Ker kmalu zatem, ko spijem še zadnji požirek vanilijevega kapučina, začutim, da ga ne bi smela. Morala bi ga pustiti. Tudi skodelico bi morala pustiti nedotaknjeno, neuporabljeno. Takrat se na vse pretege upiram racionalnemu razmišljanju. Raje si izmišljujem odgovore na večni “Zakaj?”.

In ljudje … Okoli mene so. Vsepovsod, na vsakem koraku. To mi je všeč. Všeč mi je priložnost izgubljanja v množici. Rada opazujem ljudi, takrat imam občutek, da sem jim blizu. Da so oni blizu meni. Okoli mene so, ampak sem sama. Idealno. Kot sprehod po newyorških avenijah.

Ostajam praznih rok. Oddala sem dolgoletne želje in jih nežno potopila na dno oceana. Ves čas se vračam in jih dvigam nazaj na površje. Všeč so mi. Del mene so. Bile. Želje. Da bi bila popolna. Da bi lahko vse dala in nič sprejela.

Spet kadim. Cigareto za cigareto. Pretvarjam se, da mi paše. Dim puham nekam v daljavo, v limonado pa zlivam agavin sirup. Vedno bolj mi je vseeno, kaj se mi topi med prsti - Milka, Lindt, Bajadera, Manchmallow ali King Quatro, od katerega bo kmalu ostala le še lesena palčka, ki jo navadno zgrizem. In tisti okus me sploh ne moti. Dogaja se. Premalo, da bi pozabila na funkcijo kazalca in sredinca in prehitro, da bi lahko ujela vsak trenutek posebej in si počečkala dlan s tako nadpomembnimi nauki. Ne pozabljam sproti, le nočem si zapomniti. Težko posvajam tuje misli, tuja čustva in tuja razpoloženja. Jaz mislim tako. Jaz čutim tako. In kaj potem, če danes nisem in the mood? Ne vem, zakaj se tako zelo trudim prepričati druge, da sem pa zdaj drugačna. Izogibam se še tako nedolžnih pogovorov, ker me je sram, da se v resnici še vedno ne počutim dobro, čeprav rada poudarim, da je vse v redu. Ni v redu.

Včasih sem mislila, da bi mi bilo lažje, če bi bila sama na svetu. Zelo težko shajam s sabo. Imam vpogled v svoje misli, čutim svoja čustva in vem, kako se počutim. Zaznavanje, čutenje, občutenje … Vse to me tako zelo zmede, da v kakšnem trenutku ne morem odpreti ust ali pa izustim naključno neprimerno besedo. Super.

Je vzrok hkrati posledica? V začaranem krogu že. Tam so zabrisane meje med začetkom in koncem, med grenkim in sladkim, med sanjami in resničnostjo, med idejo in dejanjem. Vse se ves čas vrti v isto smer. Občutek, da se v obratno, je lažen. Ko pa pogledaš od daleč, vse miruje. Ko se vrneš čez šest dni, je stanje nespremenjeno. Niti v petih letih ni moč opaziti sprememb. Žal mi je.

Nisem čisto prepričana, da bo konec dneva namenjen le spanju. Tako kot sojini jogurti niso več namenjeni samo zajtrku. Ne bom si izmišljevala izgovorov, ker mi ni potrebno pojasnevati. Vedno več časa potrebujem, da odidem. To ni nujno dober znak. V tem trenutku si želim nekajtedenske teme in tišine. In moder lak za nohte. Mogoče pa pogrešam prazne modre oči, ki bi zrle tako globoko v moje, da bi lahko vsemu verjela, ali pa sms-je s pretirano rabo klicajev. Še vedno privlačim bolečino. Ogreje me.

Her or me.

Pick me. Choose me. Love me.

Oziram se čez ramo, ker še vedno mislim, da je poslavljanje samo razlog za ponovno srečanje. Pa ni. Zato tako težko zaželim lahko noč. S težkimi vekami in nekaj malega osornosti preženem nadležne organizme izpod odeje, ki me edina loči od kaosa. Ta absolutno vlada vse naokoli. Nočem biti nikjer drugje kot tu. Čeprav si včasih sploh ne želim biti. Nikjer. Pa vendar bi me verjetno le najvišji vrh Himalaje navdihnil za izvajanje lažjih gimnastičnih figur po nebu. Kot da ne bi znala drugače. No, kot da ne bi hotela drugače. Na novo. Začeti. Nadaljevati. Pogled v napačno smer rešuje iskalce večnih in univerzalnih odgovorov pred njimi samimi. Še sreča, da ni to edini način - iskanje napačnih smeri. Prav vzoren nadomestek so sončna očala ponoči, popackana s sladoledom, katerega okus ne nameravam omenjati.

V trikotnem geometrijskem liku se ne znajdem najbolje. Četudi je trikotnik enakostraničen, ne verjamem v enake dolžine. Kolebam med ostalima ogliščema, da popačim celotno sliko in trikotnik preide v čudno daljico. Med A in B. C ne obstaja. C me ubija. V prisotnosti C-ja se vedem nesramno, užaljeno in še jezno. Otročje. Ne delim. Mogoče je tudi to serijska napaka edink. Okoli mene ni prostora. Well yeah, I’m big. Eaaagleee.

Ko gre za pozornost, se vedem po načelu, da cilj opravičuje sredstva. Ni mi mar, koliko trupel bom pustila za sabo, kolikšen bo minus na transakcijskem računu ob koncu meseca niti se ne zmenim za prekoračeno številko zarez na stegnu. Pozornost. Moram jo imeti. Vso. Brez da bi se mi bilo potrebno zanjo boriti. V trikotniku se (skoraj!) vedno porazdeli in to me dela nemočno. Če pa pomislim na štirikotnik ali celo 11-kotnik, se mi stemni pred očmi in se trudim, da ne pride do kolapsa. Načeloma sem za bratstvo, enakost in svobodo, ampak tako zelo majceni delčki frustrirajo mojo labilno bit. Tega pa nočemo, o ne! Zgodilo se je že tudi, da po izbojevani pozornosti nisem vedela, kaj bi z njo počela. Zgodilo se je že tudi, da me je začela dušiti, da jo je bilo preveč. Nadzor nad distanco imam jaz, to se ve. Imam zelo oster in kritičen senzor za razne bližine. Potem zbežim. Pa v resnici nočem. Ampak že tako dolgo igram to vlogo neudomačene živali, da sploh ne vem več, kako je, če pripadaš. In ko me vprašaš, rečem, da nikogar nočem blizu. Zaželiš mi lahko noč, a se delam, da ne slišim, ker sem te prehitela in sem že tri korake proč.

Besede, ki bi morale zveneti resnično, se navadno približujejo največjim izmišljotinam v vsem vesolju. Posute so s ščepcem resnega pogleda, da bi ironija ne zbodla takoj šarenic in bi krvave solze še vedno bile le mit. Besede, ki bi morale biti v ponos drugim besedam, jim biti za zgled, kradete in jih preprodajte, vmes jih nekoliko preuredite in zbrišete prstne odtise z njih, da je nemogoče ugotoviti, kako zelo dotrajane so že. Besede, ki bi morale zveneti resnično. Odete v nekoliko grob, a svetleč papir, ki ga krasi pentlja uročene iskrenosti potujejo iz roke v roko, od ust do še nemarnejših ust. In se ne ustavijo. Njihovega poslanstva niti široko od presenečenja odprte oči ne morejo spremeniti. Obstajajo in servirane dobim vedno ob pravem času. Lucky me.

Še kar ne verjamem v spremembe, četudi sem bila ne malo njim priča. Sprememba in jaz v skupni povedi je kakor Srb, ki priznava Kosovo. Nemogoče, a še vedno tako zelo zaželeno in pričakujoče. Preveč sem razočarana nad sabo, preveč sovražim svojo bit, da bi si lahko sploh drznila sanjati o drugačnih stvareh. Ne morem in ne upam si več verjeti. Sebi. Potovati z ne preveč nabrušenim nožem po telesu in si ga za zabavo zariti (za-za-za) v naključno točko je ena od milejših oblik samokaznovanja. Trpeti v ljubkih čeveljcih, ki se nikakor nočejo prilagoditi nogi niti se noga noče njim pa je že malo strožje in primernejše. Sama sebi največji sovražnik, najhujši kritik in brezmilostni sodnik. Seveda popuščam, le da popustljivost pri meni ne pomeni prijaznosti in usmiljenja, ampak razlog za še večji prezir.

Stojim pred zaprtimi vrati. Kaj je za njimi, ne vem. Vem, da ni pekla, čeprav mi soljudje ne predstavljajo ravno višek raja .

Čakam, da grem. Stran od sebe, da si bom bližje.

Včasih se postavim pred ogledalo in se pripravim do joka. In jočem. Mislim na grozne stvari, da jok traja dlje, da se prikažejo še solze in da bi mogoče lahko začutila žalost. Potem se opazujem. Gledam. Rdeče oči, zlepljene trepalnice, pramen las, ki se je prilepil na obraz zaradi potoka solz, ki tečejo po njem. Z roko potegnem vse lase nazaj, vstran, z obraza, da ne bi mogla skriti pogleda. Pred sabo.

Iztekajo se dnevi do mojega enaindvajsetega rojstnega dneva. Saj ne, da bi ta dan prinesel kakšne vidne spremembe, prinese le tiste melanholične občutke, ker vem, da čas teče dalje, ker vem, da se ga ne da ustaviti in ker vem, da je to krhko jebeno življenje v mojih rokah, da imam moč nad sabo, ampak je ne uporabljam. Pa ne, ker bi bila samooklicana liberalka ali ker bi spoštovala Marxova načela, tisto, kar me hromi, je strahopetnost, ki je prešla v otopelost. V otopelost, katere se sicer zavedam, ampak kako jo obvladovati, se ne morem naučiti. Vsako jutro se zbudim in pomislim, kako čudno je živeti. In ko jem svoj zajtrk, ki je zame najpomembnejši del dneva, se zavem, da je čudaškost tisto, česar se bojim. Bojim se vsak dan znova. Vsak dan znova se sprašujem, če bom preživela, če bom znala ustaviti ta trapast način življenja in usmeriti svojo energijo, ki je sicer nimam na zalogi, v nekaj, kar mi bo osmišljalo dan. Smisel. Beseda, ki je ne poznam. Tujka. Resnično se zavedam, da se takšna vprašanja porajajo najverjetneje večini Zemljanov, ampak kar me loči od večine, je to, da ne najdem stvari, ki bi bila vredna truda. Ne, to ni vzvišenost. Niti lenoba. Otopelost. Občutek, da nič na svetu ne more spremeniti izraza na obrazu. Tako s tem resnobnim izrazom korakam po ulicah, bežim pred srečnimi ljudmi in navidez opravljam delo človeka. Kako dolgo še?

Želim si, da bi si želela. Karkoli.

S premajhno količino zbranosti in nenehnim opletanjem prekrižane noge se je intenzivnost krvoločnosti obotavljanja zmanjšala. Danes je četrtek in danes so moji svetli lasje sijoči, veke pa napackane s temno modrim prahom. Hodim tiho, komaj opazno se smehljam in pijem kapučino iz avtomata v plastičnem lončku. Ob četrtkih sem človeška in nehote v središču pozornosti. Ne želim se ukvarjati z določanjem stopnje pomembnosti ljudi okoli in ravno zaradi tega se v kasnejši tišini zavem, da sem neverjetno dobra v izrekanju neumestnih besed ljudem, ki jih ne poznam. Včasih mi ne preostane drugega, kot da padem in naredim iz sebe klovna. Mogoče bom pa dobila še eno priložnost, si mislim.

Vedno imam v mislih, da se v sencah interakcij skriva zver, ki bo skočila vame, ko se bom mukoma prikradla v skrite kotičke, in mi bo iztrgala srce. Čeprav vem, da bom nekega dne zbrala pogum in paket s črnimi satenastimi čeveljci rdečih podplatov poslala - in čakala na odgovor.

Kadarkoli pripravljam izbrane misli za razstavo, se prestrašim in z nonšalantnostjo izbrišem pričakovanja obiskovalcev. Nevarnost črne luknje prepletanja je vedno prisotna, a me je že od nekdaj zabavala. Privlačila. Izgubiti se v temi - v tebi. In se iskati. In se najti. V temi, v tebi. Učinkovina, ki odloča, je strupena. Strup, zažrt v vene, pa daje božanski občutek … Dokler si na silo ne vbrizgam protistrupa, ki razklene verige, odplete prepletenost in ruva srca izpod reber.

And so it is just like you said it should be.

Sanjam, da umiram. Da v počasnem posnetku doživljam, kako metek iz brzostrelke potuje proti meni. Proti sredini mojega čela. Začutim, ko se dotakne kože, ko predre čelnico, ko se prebije do sredine. Čutim, kako imam v sebi metek. Čutim tudi, ko začnem izgubljati zavest, čutim, ko preneham dihati. Čutim, ko umrem. Mrtvo padem na raztrgano žimnico, ki odda velik oblak prahu, ko negibna obležim. Kar bi se v realnosti zgodilo v dveh sekundah, se v mojih sanjah raztegne v potopis metka.

Zen bednost, mačkon pod odejo, desetke, malibu, filmi, The Killers, zelišča, recepti, London, avto, non-migrensko stanje, orgazmi. Vse to. 22. You’re old. :-*