Baby, I did a bad bad thing …

Prav je, da sem v tem času človeška. Prav je, da si želim, upam, sanjam, da hrepenim in načrtujem.

Želim si …

 Hecno, ne znam izraziti želja. Pa jih imam.

Če je kaj, kar rada, zares rada gledam po televiziji, potem je to Travel Channel. Na nek način se sprostim in si zamišljam sebe v vlogi vodičke Globe Trekkerja.

Da bi prehodila, preplezala, preplavala, prekolesarila, preletela, prejadrala ves svet.

Tudi na kakšna potopisna predavanja zelo rada hodim, če je le priložnost in seveda ČAS. A nikoli, ampak res nikoli nisem razumela teh popotnikov, ki so govorili o tem, kako je celoten svet njihov dom. Da se kjerkoli na svetu počutijo domače, svobodno …

Sicer še sama nisem preletela ravno celotnega planeta (kaj šele vesolja), ampak vseeno, kjerkoli sem bila, je bila pot nazaj domov pravo olajšanje. Vedno sem se veselila poti v neznano, a ko sem se bližala domu, sem bila še bolj vznemirjena.

Verjetno moraš imeti v glavi čisto razčiščeno, kaj čutiš, kaj misliš, kaj pričakuješ in kaj nosiš v srcu s seboj.

Ian Wright, ki je moj najljubši na TC, je praktično ves čas na poti. Preizkuša tradicionalno hrano (katero jaz ne bi mogla, še posebno kakšnega kačjega srca), živi z ljudmi, katerih državo obišče - je eden izmed njih.

Kaj človeka žene, da se ne more, ne zna, noče ustaviti?

Za nekaj časa bi odšla stran od tega, kar poznam, kar je že preizkušeno, in se podala nekam, kjer se živi čisto drugače, kot sem pa vajena. Da se preizkusim …

Vem, da brez tebe ne bi šla

Vsak človek na tem svetu vidi svet skozi sebe, skozi svoje oči in tudi razume druge ljudi skozi svoje izkušnje, le težko se poistoveti z drugim in poskuša razumeti njegovo zgodbo. A vsak ima čisto svojo. Zgodbo. Le njemu in samo njemu je jasna. Skoraj vsa. Včasih se pač zgodi, da se dogodki razvijejo v čisto drugačni smeri, kot si si predstavljal in tega pač ne razumeš. Ampak še vedno je to tvoja zgodba, tvoje življenje, kateremu poveljuješ ti! Razumeš sebe in se čudiš, če te drugi ne. Tebi se zdijo tvoje odločitve tako logične, tako pričakovane, a nekdo drug te poskuša prepričati, da je tvoje eksistiranje tukaj povsem brez repa in glave. Moraš se urediti. Postati takšen, kot so ostali. Pa je to tisto, kar si želiš?

Res je, da ima vsak svojo zgodbo. Razlikujejo se le po tem, kako si jo vsak posameznik predstavlja, interpretira. Jaz verjamem, da je moja precej povprečna, dolgočasna.

Bila sem povprečen otrok, se mi zdi. Nekaj časa smo živeli kot družina. Navadna družina. Otrok, mama in oče, ki je alkoholik. Povprečno.

Z letom in pol pa se preselim. Samo z mamo. Pričakovano.

Medtem, ko ‘mami tolarčke služi’, kakor sem govorila kot štiriletna deklica, me je pazila babica. Igrala sem se z lego kockami. Pa po peteršilj sem hodila na vrt.

Dolgočasno.

Nisem bila čudežni otrok. Brati sem začela pri štirih in pol. To je bilo pričakovano. Saj vsi ljudje berejo, ne? Prehod iz male šole v prvi razred mi ni delal večjih preglavic. Po šoli sem ponavadi ostajala v parku s sošolko, s katero sva na klopci delali nalogo ali pa se igrali kakšne nore igrice – na primer to, da sva cestna opozorila pisali in risali na liste, ki sva jih iztrgali iz šolskih zvezkov, in jih z Uhu lepilom prilepili na drevesa. Nič kaj inovativno.

V šoli sem neki drugi sošolki zlomila vse svinčnike. Šla mi je na živce, jasno. Še danes se ni dosti spremenilo. Spomnim se tudi sošolke Katje, ki me je v prvem razredu peljala na stranišče in mi pokazala porno revijo, ki jo je našla doma. To pač počnejo otroci.

Rada sem brala, ampak to ni nič pretresljivega. Veliko ljudi bere, veliko bere. V drugem razredu sem bila na drugem mestu na šoli v prebranih knjigah. Lahko bi bila prva…

V drugem razredu sem morala ostati po pouku, ker nisem znala odštevati. Kaj hujšega se mi lahko zgodi v življenju, sem si mislila takrat. A to je bilo čisto vsakdanje. Veliko otrok ostaja po pouku, da se jim učiteljice bolje posvetijo in jim razložijo snov natančneje.

V tretjem razredu me je neka grda gospa obtožila, da sem vandal. Po njenem naj bi zlomila šolska igrala. Nič kaj šokantnega, otroci pač uničujejo.

Na vsaki šolski predstavi sem nastopila. Pa kaj, koliko še drugih otrok je bilo tam.

Bila sem ljubljenka vseh učiteljev. Ah, kako da ne, saj sem bila največja tožibaba! In sem držala z njimi, sošolci in drugi učenci so se mi zdeli otročji, nevedni… Ampak to je bilo dobro. Takrat. Bolj kot odnosi mi je bilo pomembno to, da sem opaženo s strani starejših, pametnejših ljudi.

Ja, tudi zaljubila sem se. V Saša. Svetlolasega genija, ki pa je sovražil avtoriteto, pravila in učitelje. Ampak biologija sem naslednji dan, ko sva začela uradno ‘hoditi’, dobila pa tri. Tudi on. Še zdaj se spominjam, da sem ves dan sedela na stopnicah pred hišo in razmišljala o njem. Z zvezkom na kolenih, ampak me živalska veriga ni tako pritegnila kot misli na njegov - zjutraj še hripav - glas.

Nekoč pri verouku mi je rekel, da sem njegova boginja. Takrat niti nisem točno vedela, kaj ta beseda sploh pomeni …

Čez nekaj časa sva se skregala. Logično. In bila sem vse prej kot pa boginja … Bila sem tudi prasica. Pa kaj. To je ena od lastnosti, ki mi je ostala vse do danes. Biti prasica.

Mislim, da je kriv december, da toliko razmišljam o otroštvu. December je tako nehvaležen. Je lep, ampak ti zbuja slabo vest. Vem, da jo vsem.

Otroštvo … December … Kako sem lahko tako patetična.