Baby, I did a bad bad thing …

Ja.

To je uradni osnutek novega, tudi prvega, ampak pustimo podrobnosti, projekta dveh zajebanih djevojk. Ideja se je rodila (bil je carski rez, po naravni poti preveč boli - so djali starejši in bolj izkušeni) nekega popoldneva, ko je Biatchalein po okusnem kosilu predlagala, da se prestaviva iz kuhinje na udobno sedežno in tam do konca spijeva najin priljubljeni šampanjec z okusom jagode. Šampanjec je bil otroški, kakopak! Pri sosedih, v upokojenskem domu, so ravno začeli z renoviranjem, a pametnih glavc to ni zmotilo pri brainstormingu, seveda. Vsi vemo, da kjer je volja, je tudi pot, mi pa se peljemo s kolesom (ali še boljše - s skirojem) po njej. In pridemo v Rim, jasno.

Steklenica se je praznila, pa tudi ideje so počasi nehale deževati. Tako sva vedeli, da je čas za resen podvig - počitek.

A nedokončanih stvari ne maramo. Ideja je padla, mi pa smo izkoristili priložnost in jo pobrali.

Odločili sva se, da je čas za spremembe. In ker sva obe zvesti upornici, bova poTpirali vse, kar ostali nočejo ali si ne upajo, ker jih je strah, kaj bodo sosedje porekli na takšne stvari.

Zavedamo se namreč, da svet divja v smer, ki nas bo prej ali slej pripeljala do - konca. Kje je to, ne vem, a čutim, da ne več tako zelo daleč.

Hm, čutite meglo v tem pisarjenju, jo vonjate, je gosta in bi jo lahko razrezali z nožem? Vem, konkretiziranje pride po navadi na koncu. Ampak ne na tistem koncu, katerega sem omenjala prej, NO WAY, takrat bi že bilo prepozno, se ve.

Torej, začnimo.

Potpirali bomo:

• manjšine, ki jih vase zagledana oblast vedno znova spregleda,

• za bitja, ki še nimajo pravic, a jih potrebujejo - zelo,

• bedne bedneže, ki si prizadevajo, da bi nekoč dosegli najvišjo raven ‘Zen-Bednost’.

To seveda niso vse točke. Vse je še v povojih, kot rečeno, je to samo osnutek.

Biatchy?

Srečala sem ga. Srečala sva se. Z očmi. Pogled je trajal 3x (TRIKRAT!!!) po približno dve sekundi. To je bilo prvič v stanju brez alkohola, v ambientu, podobnemu vsakdanjemu prostoru, torej trgovski center in nikakor ne najina najljubša destinacija ob petkih in/ali sobotah. Ura je bila nedvomno nenormalna za najino srečanje. In potem, če gremo v detajle, tudi najin outfit. On ves športen v kul kratkih hlačah in majici, jaz v kavbojkah in razvlečeni majici in - brez egipčanskega make up-a! No, da se vrnem k TEMU srečanju. Hodila sem za njim, pa sem takoj vedela, da je on.  Čeprav že, majkemi, eno leto nisem pomislila na njega. Sploh pa sem že pozabila, da obstaja.

Vem, da ne bova nikoli več molče sedela, kadila (v javnih zaprtih prostorih!) in da ne bom sem in tja začutila njegove roke na  kolenu. Bilo je dobro, ker nisva potrebovala besed. Razen tega, da sva se vsakič, ko sva se videla, ponovno predstavila, saj sva med tednom pozabila imeni. Potem nama je prinesel pijačo. Več pijač. In sva sedela. In poslušala glasno glasbo.

Razbilo se je.