Baby, I did a bad bad thing …

The Blair Bitch Project se je, še preden se je dodobra razvila samo ideja, že spravil v pogon. V akcijo.

Dolgčas se da pregnati na najrazličnejše načine. Moja Biatchy in jaz sva se odločili za obisk na farmi, ki zalaga velik del Slovenije z jajci.

Bila je sobota zjutraj. Zjutraj v bistvu pomeni sredi noči, sredi noči pa pomeni ob 4.00 am. Ja, takrat je zvonila budilka, takrat sva se očedili, na priporočilo kmetiča oblekli cunje za kmetovanje (lol), pripravili malico in nahrbtnik, saj naju je čakala deset-urna selitev kokoši. Whatever that means, sva si takrat mislili. 

Ob petih (zjutraj!) sva že stali v vrsti. Kakšni vrsti, povprašate? Stvar ni izgledala nič drugače, kot bom opisala.

Najprej si predstavljajte kakšen izsek it Teksaškega pokola z motorko - tukaj mislim na tiste odročne kmetije. Torej, čas za danitev je šele prihajal, vse je bilo temno, le luči iz hleva so sekale v najine zaspane oči. Naenkrat … Slišiva glasove. Ampak ne katerekoli glasove. To so glasovi, ki so začinjeni z narečjem, če to lahko imenujem narečje. “Jauže, s’mi pernejsu rukavejce duans?” Pa se sliši zamolkel odgovor: “Jo, sjem, sjem. Nô j’h.”

Spogledava se in se nasmehneva. Pač, vsak je drugačen, si prigovarjava. (Mi sprejemamo drugačne, ja.) Tudi midve dobiva rokavice, sicer nama ni bilo jasno, kaj nama bojo, saj kokoši pa menda res niso krvoločne živali. Ampak nočeva se izdati, da sva na tajni misiji, zato se trudiva prilagajati. Bilo nas je … Iskreno rečeno - ne vem, v ocenjevanju številčnosti množice nisem dobra.

Postavili sva se na konec vrste, jasno. Da ne bova izpadli kot popolni luzerki, ki nimata pojma, kako se seli kokoši. In potem pride. Kdo? Šok. Šokantno šokanten šok.

Ženice so iz tistih kletk, ki so vse prej kot pa udobne, VLAČILE kokoši. Vlačenje v tem primeru pomeni prijem za kokoškino nogo in - PUFFF, kokoš že visi z glavo navzdol, medtem ko jo ženica drži za tisto ubogo eno nogico. Tako naredi še s štirimi kokljami in ti jih poda v eno roko, potlej pa naredi še en tak šopek in ti ga pomoli v drugo roko. Sedaj je na vrstu ta slavna selitev. Selitev kokoši. Pot poteka nekako tako: najprej slalom (ali bolje rečeno VELEslalom) med temi valilnicami ali domovanju kokodajočih bitij, nakar se postaviš v ŠE ENO kolono. Ta pa vodi do prevoznega sredstva (zaradi teme ne vem, ali je to bil traktor ali kakšen kombi), kjer te živali spravijo v rumene plastične zaboje (s plastičnimi rešetkami), ki merijo v višino največ 30 cm, ampak tudi to je verjetno pretiravanje. Evo, recimo - 28 cm

Občutek, ko držiš deset kokic v rokah, je grozen. Čutiš njihov krvni obtok, kako jim utripa srce. Ko jih take, z glavicami navzdol, izročiš tistim pubertetnim mulcem, ki so ravno prav sadistično kruti, da jih natovorijo, začutiš, da so tretirane kot reč. Pa še Biatchy ima prav, še z neko stvarjo ne ravnaš tako neosebno, tako grobo, popolnoma brez občutka.

Je to prav? V svetu, v katerem se ukvarjamo s toliko absurdi, bi se mogoče lahko tudi še malce z moralnimi načeli in ravnanjem z bitji oz. sobitji.

Rečem lahko samo: STRAN Z JAJCI IZ TOVRSTNIH VALILNIC!!! Ko bom videla kure poplesavati po travi in/ali hlevskem gnoju, jih bom pa poprosila za kakšen jajček, da si ga dam na lase. Menda imaš potem sijoče. Lase, ane.