Tista, ki je ne smem imenovati, se je odločila, da mi ne bo oporekala. Ukazala sem, da se gre po parih tednih odprtja celjskega KMŠ-ja preveriti sceno.
Mogoče je moja intuicija izbrala napačen dan ali pa je tam vedno tako - bedno? Ali pa se jim za moj prvi obisk oprosti.
Nekoč je neko trodimenzionalno bitje izjavilo, da za v KMŠ moraš bit nasekan. Strinjala sem se. Ampak takrat sem poznala samo ljubljanskega.
Rekla sem si, da se za pravo lokal patriotko spodobi podpora domačemu klubu. Ki pa to ni. Ne, ljudje, vsi, ki ste govorili, da smo dobili nekakšno zamenjavo za Kljub ali Underground, ste me nategnili. Oh ne, ne vem, zakaj sem vam verjela. Bila sem razočarana. Začne se s
KAVARNO.
Nothing special. Še en plac, kjer se bo mularija zjutraj dobivala na kavici s kozarcem vode in prešpricala mnogokatere šolske ure. Kdo bi jim zameril, vsi smo bili (ali pa smo še) takšni. No, v večernih uricah seveda ni bilo mladine, je bila pa t.i. celjska srenja, ki je too posh za hojo po stopnicah navzgor in miganje z ritko, saj se lahko zgodi, da se frizurca uniči, da puder odstopi od obraza … ali pa so samo nenavajene nogice bile že preutrujene za štorkljanje v grdih špičakih, ki, btw, sploh niso več in!!!
In v prvem nadstropju imamo ROCK sceno. Kao. Maaaan, res je, bila sem dodobra podprta z alkoholom, zato me naj ne bi nič smelo pretirano motiti. Ampak surprise, surprise - me je! Ampak Chb se lahko prilagodi v trenutku in se zabava še v tako mizernih situacijah. In ravno to sem tudi storila, kajpa! No, it was not THAT bad, ampak do hvaljenja oziroma odobravanja sem šele sedaj nameravala priti. Torej, kljub (ne, ni to Kljub) vsemu me je presenetila sproščenost folka, ki je muval ob ritmih BFM - ta muska se je vrtela še pred polnočjo. Potlej pa je prišla na vrsto tudi kakšna Bandiera rossa, tako da so bili vsi zadovoljni, nekateri celo zadovoljeni! Ma, rečmo, da razumem wannabe DJ-ja, da mora pokriti vse okuse, da mora servirat takšno glasbo, ki bo privabljala množice. In ko omenim ‘množice’, vsi vemo, kam pes taco moli, kajne? Ampak to naju s tisto, ki je ne smemo imenovati, ni oviralo. Plesali sva in celo dopustili, da nama častijo pijačo, dve, šest. V bistvu samo eno.
In party girls obdelajo vse flore. Tudi HOUSE. Ki pa - here we go again - je daleč od housea. Pa ne Dr. Housea. You know what i mean. Ampak tam smo se malo zvijali, poželi aplavz, dobili milijon ženitnih ponudb … in odkorakali na čik pavzo. Pa ne na teraso, ker je bilo vse prenagneteno, ampak to ni pomembno.
Na tisto, na kar sem želela opozoriti, sem že skoraj pozabila. Ampak sem se še pravi čas spomnila.
Celje umira. In to ugotavlja vedno več oseb.
Kam naj grem z ljudmi, ki se nam pač ne posluša Rihanne vsakih pet minut, na primer (čeprav Don’t stop the music je lep komadić 
), kje naj svobodno opletam z lasmi, rokami in se raSf00kavam? Jp, Meta (for example) mi vse to omogoča. Oredotočimo se na 03 okoliš, prosim.
Vem, ostali ste praznih glav. Kako pričakovano.
Zadnji komentarji