Baby, I did a bad bad thing …

To sem ugotovila danes ponoči (mogoče je bilo že proti jutru, kdo bi vedel) v sanjah. Kinky? Rečem vam, to še ni nič!

V sanjah sem izpadla čista hitro-da-dvakrat-da slut. In sedaj me to preganja. Ne morem se skoncentrirati na peko torte, ki se mi obeta čez nekaj ur (ja, vse je enkrat prvič, ane). Srce mi bije, kot da sem nekaj napak storila, kot da imam slabo vest. Zakaj le … Zaradi modrih lulčkov! Ti so najhujši vendar.

Pa modra barva sploh ni nekaj, kar bi oboževala. Vsaj ta modra od lulčka. Bila je tista temno modra. Kot indigo, ki to ni. Kot pišejo nalivna peresa. Ne, kot barva na drugi strani brisalca za pero. Grda. Klišejska. So not sexy.

Pa sem res samo lutka?

V velikih trgovskih centrih, v lokalih, v fensi podjetjih, na železniških postajah ali pa one zelene kabine, postavljene sredi narave. Obožujem jih. Razen teh smrdečih kabin, ki imajo lepljiva tla.

Ker se navadno, ko kupujem v teh supermarketih, zadržim kar precej časa (krivo je to, ker se ne znam odločati … in ja, tudi počasna sem. Mogoče je to eno-in-isto?), se zgodi (ok, dogaja), da moram opraviti kakšno potrebo. Največkrat majhno. Ali pa potrebujem samo videti svoj obraz v ogledalu. Karkoli že je, se veselim korakanja proti toaletnim prostorom. 

Ko odprem vrata tega javnega templja, se začne prava avantura zame. Najprej, da sploh izberem med vsemi temi vrati in tako določim svoj osebni prostor za naslednjih nekaj minut. Ko se tako sprehajam vzdolž mini templjev, imam tremo. Skrbi me, da ne bom izbrala pravega (če sem slučajno še na nepoznanih lokacijah). Vem, da ko bom enkrat zaklenila vrata za seboj, ne bo več poti nazaj. Razen če je stranišče poscano, posrano, pokozlano in kar je še takega. Ali brez wc papirja. Tega ne prenesem. Pa še marsikaj drugega, no.

Da ne bo slučajno pomote ali pa da se ne bi prav razumeli - grdi skreti v to pripoved niso vključeni.

Potem sedim tam, sama zase, sama s sabo, urejam misli in se sprašujem, če ima še kdo tako bizaren odnos do javnih stranišč. Mogoče ženska, ki je levo od mene. Ali pa tista nasproti mene. Ne, tista je prišla samo lulat in ker ne zaupa  javnemu wc papirju, bo raje uporabila svoje papirnate robce, roke pa si bo verjetno pozabila umiti. Kaj pa tiste mamice, ki pripeljejo svoje otročkaste sinove na ženski wc? Smešno. Čeprav bi jaz verjetno enako naredila. Konec koncev ni pomembno. Vseeno je pa zanimivo. In smešno, jasno.

Počasi vstanem, zategnem pas, oblečem jakno in začnem odklepati. Zavem se, da zapuščam svoj prostor, da zapuščam del sebe. Da ga puščam tam, na javnem prostoru.

Potem si na hitro umijem roke, jih posušim in pogrejem na tistem sušilniku, preverim stanje obraza v ogledalu, ošvrknem vse obiskovalke in zapustim prostor z dvognjeno glavo, samozavestnim izrazom na obrazu. V meni je zadovoljstvo. In želja, da se spet skrijem.