Baby, I did a bad bad thing …

Pustila je, da odide. Ni se menila za zlomljeno srce. Bilo je pač še eno. Pustila bo za sabo in odšla sama naprej. Tako ona to počne. Že od nekdaj. Zakaj bi se spreminjala? Zakaj bi morala razumeti pravila tujih iger? Ona ima svoje zakone, svoja načela, ona pokaže, da je nezlomljiva. To jo je naučilo življenje, kot se reče. Zgodilo se ji je, da je upala, sanjala, ampak se je vedno vse razblinilo, razbilo. In koščki teh zlomljenih sanj so jo zadeli. V srce, ki je kar naprej krvavelo. Krvavi še danes, a Diorjev make up prekrije še tako globoke brazgotine. Ve, da ne sme pokazati svojih ran, ker še vedno niso zaceljene, še vedno bolijo, še vedno skelijo. Zdi se, kot da je prišel njen čas, da zmore pokončno korakati skozi neurje. In lahko. Ona je takorekoč sinonim za trivremenski Taft. Ne bo dovolila, da jo podkupiš s sojinim čokoladnim mlekom. Zna poskrbeti zase. Nekje notri ima tudi ona srce. A tega ne ve nihče, niti sama ne. Včasih nekaj začuti, pa ji ni všeč, zato ne razmišlja o tem. Pogled mačke jo omehča. Vidi, da se ji roke tresejo, da ji ustnica drhti, da ji po licu drsi solza. Vsa prestrašena se ozira naokoli in išče odgovor, razlog, vzrok. Kje je? Kaj je krivo? Zakaj? Nikoli več se ji ne sme to zgoditi. Ne zmore biti nečlovek. Pa se upira in tolče s pestmi ob zid, da se koža na členkih raztrga in na tla padejo drobne kaplje krvi. Vesela je, če jo opazi, če ji pove, da ji je uspelo. Stret srce. Takrat ve, da obstaja. Želi si, da bi lahko povedala, da ne zmore več. Da ji je težko. Rada bi prosila, da ostane, pa ve, da bo s tem postala drugačna, zato odlaša. Ni ji še uspelo. Ji bo danes?

Princev ne maramo, pa čeprav sem vedno mislila, da bo nekoč do mene prijezdil Leonardo DiCaprio, mi povedal, da v resnici ni potonil skupaj s Titanicom in da je Gisele Bündchen zanj le še bled spomin iz preteklosti. Ker njegov priimek bi mi pa pristajal. Mogoče celo bolj kot mi je Tjašin plašč na pustnem rajanju (delajmo se, da moja frizura takrat ni spominjala na pričesko Kurta Cobaina, ampak sem bila - milo rečeno - sexy).

No, Leo se še do danes ni zjasnil, če ima kakšne namene z mano, zato sem svoje ljubezensko življenje želela vzeti v svoje roke. In zavihteti škarje, ko sem že ravno dobila platno. Pa sem ugotovila, da so škarje nevarne. Z njimi si lahko na primer iztakneš oko, si porežeš prste na levi roki ali jih nevede zalučaš v sosedov obraz, ko to najmanj pričakuje. Reševalci imajo že tako ali tako preveč dela, zato sem jim prihranila. Pa še oko nameščat nazaj v jamice ni ravno želvji kašelj.

Princi so se pa v tem času že modernizirali. Sedaj se jim ne reče več ‘princi’. Tudi obdobje Gospodov Sanjskih je mimo. Da sploh ne izgubljam besed o tako old fashioned Popolnežih ali celo Bodočih Možeh. Forget it! Romeu takisto ni bilo prizanešeno. Moral se je sprijazniti s tem, da njegovo ime, kljub temu, da ima veze s Shakespearsom, ni večno (samo diamanti so, ane?). Romeo je odšel skupaj z Julijo v mesecu decembru.

Moj Romeo je Logan. Podobnost z Loganom iz Veronice Mars NI naključna.

Moj Logan je hard to get, pa vseeno mi vedno da vedeti, da me je opazil, da se bo na koncu on boril zame, da bo, kot pravi gentleman, položil svoj plašč pred avto, da ne bom stopila na umazana tla s čeveljci. Moj Logan čaka na pravi trenutek, hkrati se pa zaveda, da je vedno pravi trenutek. Le jaz tega ne vem. Pustim, da je pokroviteljski. Nekoga vendar mora skrbeti zame. Jaz imam misli zaposlene z nakupovanjem kaloliferjev. Logan ni posebnež, je tak kot vsi ostali. Ni drugačen, ni izjemen, ni popoln. Je pa moj. In njega ni nikoli preveč. Lahko ga je dovolj, preveč pa nikoli.

Strah me je.

Je lahko že dovolj preveč? Ker v meni je veliko. Veliko nje, njega in tebe. Mene pa ni. Premalo me je. Ali pa sem vse skupaj jaz? Sem ti jaz? Verjetno ne. Ker ti nisi jaz. On nima ničesar, kar imam jaz. Jaz pa imam tebe in njega in njo. Jaz se prepletam s tabo, on pa z mano ne.

Logan ne pride. Kar pojavi se. Ne vem, mogoče je tukaj že ves čas, pa ga nisem opazila in on ni opazil mene. Logan ima rad red. In ima elegantne dolge prste pa širok nasmeh. In Logan me zna pogledati v oči. Trudi se biti iskren. A ne ve, da z mano ne smeš biti iskren. Ker prehitro pograbim nož in ga zasadim v hrbet. Loganu sem ga v srce.

Vedno, ko sem slabe volje, čakam sonce. Krivim vreme, krivim dež, krivim sivino, krivim vlago v zraku, krivim Njo, ker me ne vidi.

Pa se zgodi, da pride sonce, da je vse rumeno, sončno, jajčno, toplo. Zunaj in notri. Moj led pa se ne stopi. Moja črnina se ne obarva. Ostane tam, v kotu, kjer je mrzlo, kjer se nič ne dogaja, pa se vseeno presenetim in se najdem. In si rečem, da je to še en dan, za katerega nimam vnaprej določenega scenarija. In s tem se potolažim. Samo toliko, da črnino nadomesti rdeča. Rdeča kri. Ki ni topla, ne gori, ne teče. Samo - je.

Pa vem, da mi niti Ralph Lauren’s katalog za prihajajiočo sezono ne more pomagati. Vseeno lahko doživim orgazem ali dva (ali tri!!!) z gledanjem Louboutink.

Rdeča črnina teče v meni - iz mene. S tabo.