Baby, I did a bad bad thing …

Od prijateljice, s katero so se nama poti pred kratkim ponovno križale (zakaj in kako, je že čisto druga zgodba …) sem dobila v dar za svoj 20. (dvajseti!) rojstni dan knjigo Richarda Bacha Jonathan Livingston Galeb.

No, preden sem se tega zavedla, sem morala previdno odviti ljubko zavito darilce. Spomnim se, da sem pred leti dobila tudi Pavčkove Majnice, a letos sem se prvič razveselila takšnega darila. Knjige. Ne vem, kot da sem lahko začutila vso dobroto, vso sonce, toploto, ko sem zagledala sinje modre platnice.

Priznam, o knjigi nisem imela pojma, niti nisem vedela, da jo človeštvo - v bistvu samo nekaj kritikov - imenuje moderna Biblija. Katja je rekla, da je to knjiga, ki je ne prebereš samo enkrat. No, sama sem zelo (in ko rečem zelo, tudi mislim zelo) izbirčna, ko gre za filme, musko, knjige, fotografije, modo in vso drugo umetnost. Ne preberem vsega, ne poslušam vsega, ne gledam vsega - ravno nasprotno. Da se mene stvar dotakne, mora biti okusna mešanica bizarnosti, ljubkosti, morbidnosti, ljubezni, zelene, neba, Calvin Kleinovega parfuma in soja cestnih svetilk v dežju. Torej, skeptična, kot sem, a hkrati zelo naivna, sem včeraj vzela knjigo v roke in začela brati.

Besede ‘popolnost’, ki je v knjigi tolikokrat uporabljena, ne maram in je ne razumem. No, čeprav sem si sama s pomočjo medijev in vsega ostalega ustvarila merilo. Za popolnost.

 

 ”Nebo je to, da si popoln.“

In kaj zavraga pomeni, da popolnost nima meja? Zakaj? Zaradi pohlepa? Ali so meje nekaj, česar še ne razumem.

Blah.

In čeprav tudi sama nisem popolna, kot je popoln zlati rez v naravi (ahahaha!), lahko to prekrijem z novim eyelinerjem v modri barvi. Ali turkizno zeleni. In veš, mogoče bi pa popolnost lahko dosegla v vijoličnem odtenku. Ker je moj najljubši. Ker je zame popoln.

Vijolično nebo je to, da si popoln!

Hüsker Dü resnica: Something I learned today

                                  Never look straight in the suns rays 

Praznino, ki me je napolnjevala včeraj, je nadomestil gin-tonic in par debelih laži. Pa ni to, da so me lastna dejanja oropala slabe vesti. Včasih se pač moraš delati, kot da je nimaš. Verjemi, kmalu pozabiš, da jo v resnici imaš ali pa da si jo kdaj sploh imel. No, vseeno pa tega nikar ne poskušaj doma! Pazi, to je lahko nevarno /Hugov glas, ki te okara, ko si storil napako, medtem ko se njemu mudi rešiti svojo ljubljeno Hugolino. Sem zaradi tega, ker izgovarjam lepe besede v narejeno prijaznem tonu, slab človek? Besede, ki zame nimajo pomena, streljam iz ust, kot letijo metki iz mitraljezke. Nezavedno, nenačrtovano, brez ciljanja na tarčo. Kar tako, zahec. A ko se majavih nog vstaneš in ocenjuješ, če še imaš dovolj časa, da pobegneš, preden odbije polnoč in se spremeniš v Krulo DeMon, te nekaj zadane. Slaba vest. No, sprva nimaš pojma, kaj je to, ampak nekje v glavi, v delu možgan, kjer se nahajajo spomini, se zaveš, da je to to. Jaz sem se začela po tem spoznanju smejati. Režati. Češ, spet me je doletela, kaj naj pa zdaj? Ja nič, pokliči koga, da umazano delo opravi namesto tebe. Nič lažjega, ane.

Doma sem to debelo laž s težavo vrgla na mizo, mast je tekla čez robove mize in ljubke zverinice so čakale vsaka na svoj košček. Veš, niso ga dobile. Niti drobtinice. Sama sem pojedla to debelo, mastno laž. Ni bilo prvič, je bila pa modra kot še nikoli poprej. Zdi se mi, da sem s to lažjo pogoltnila tudi kakšno obljubo, kakšno lepo misel, ki je bila namenjena komu. Nič za to. Jutri je nov dan za laganje, za obljubljanje in priseganje.

Ne zapravite ga!

Počutim se manj kot nič. In ne da se mi biti iskrena. Do vas. Lahko sem samo do nje, pa še to me včasih zjebe. Ja, sem v kurcu, kot se reče. V badu. Whatever. Vem, da ne bo zaradi tega konec sveta. Verjetno tudi mojega življenja ne bo konec samo zaradi tega, ker se spet in še kar počutim obupno. In obupano. Over and over again. Pa se trudim? Ne vem. A vam lahko povem, da ne vem. Res. Nimam pojma, kaj pomeni trud. Je to, kakršna sem bila danes, dober znak? Je sploh opazila, da ji želim ustreči? Je opazila, da ne maram, če se dere name in je čemerna ‘brez’ razloga? In občutek imam, da sem slaba. Tu ne gre za sposobnosti, tu gre za akcijo, za dejanja, za energijo, ki jo usmeriš v pravo smer. Jah, jaz je ne znam. Nočem, ane. Nekateri bi rekli, da nočem, ker se upiram. Ja, upiram se. Že od nekdaj. Pa sploh ne vem, čemu. Mogoče tebi. In njemu. Vsemu in vsem.

In to me zmede. V bistvu zelo zmede. Sprašujem se, kaj sploh sem. Pa ni to tisto ekstistencialno vprašanje v stilu ‘kdo sem, od kod sem, kam sem namenjen’ in podobno sranje. Ki v resnici ni pravo sranje, ampak ok. Resno, kwa sem? Kdo sem? Zadnje čase se počutim res blazno izgubljeno. In strašljivo gromozansko. Slednje bom zanemarila. Kaj pa drugega! Saj verjetno tudi nekaj šteje, da od lahkega kosila nisem pojedla ničesar. Redilnega. Pomaranče jem, da si popravim okus po ničemer. Heh, pisala sem o izgubi. O izgubi same sebe. Takoj zatem se mi porodi vprašanje, kako se lahko zgubiš, če se nikoli nisi imel. Rad. I guess is all fucked up. Hah, ni tako lahko vse zajebat. Vprašajte Menemene. Danes se nisem našla. Vem pa, da sem prvič po dolgem času vesela, da sem v dnevu nekaj pa le naredila. Pa čeprav se tega zavedam samo jaz. In mogoče bo, ko bo v kupu umazane posode iskala rumeno skodelico za jutranji kapučino, in ko bo z jezo spraševala, kam sem jo dala, pa bo izvedela, da sem jo umila in shranila v omaro, le uvidela, da tudi jaz znam. Živeti.

To niso spomini. Nate se nočem spominjati kot na spomine iz preteklosti. Ker si še vedno tukaj, ob meni, čeprav se sedaj nimam več priložnosti tolikokrat jezit nate, ko bi me hotela s svojim fotkičem na mobiču pofotkat.

To niso spomini. Ti nisi spomin. Ti si ti. O tebi nočem govoriti kot o osebi, ki me je prva spoznala do konca. Me prva sprejela. Me prva vzpodbujala. Bila prva moja resnična prijateljica. Ker ne želim, da bi se to kdaj prenehalo. Nikoli. Si redka. Si edina. Si ti.

In vedi, da čeprav nisva več ves čas skupaj, so mi ostale še vedno najine šale, najine skrivnosti, najini g33kovski pogovori, najine l4m3rske počitnice, najino namišljeno gengstersko poslovanje po undergroundih velemest. Vse to mi vsakič znova nariše nasmešek na mojem obrazu. In takrat se za štiri sekunde pomirim, ker vem, da je bilo vredno. Ker vem, da sem se imela lepo.

Kako sem te lahko kar tako izpustila? Kako sem lahko dovolila, da se med naju postavi nekaj, nekdo …

Se kdaj vprašaš, kje so sedaj vsi ti najini skupni trenutki? Najine skupno prebite ure v kinu. Pa ena izmed boljših stvari: tvoj bel karavančič, ki me je popeljal na grad, kjer niti prej niti kasneje nisem več bila. Sad, huh?

In kako nesposobni sva bili ustvariti ognjemet na igrišču pred šolo!

Kdaj se je začelo? Daleč nazaj. V glavi imam momente, ko smo sedeli v Marco-Polu in eksali pir. Ki smo ga prej ozemljili, kakopak! Spominjam se dolgočasnih ur pouka, ko sva si pisali listke, ti si celo risala bakterije pri biologiji. In bila ponosna na mojstrovino. Spominjam se tudi juter, preživetih v knjižnici. Seveda nas je potem čakal test. Ampak špricanje in grupno učenje je bilo pa vseeno zabavno.

In tvoja požrtvovalnost, ko mi je grozila kemija. Tvoja sposobnost razlaganja me je itak vedno ganila. Dejansko si se trudila. 

Ure in ure, ki sva jih preživeli na telefonu. Včasih si imela celo koncert s klavirjem - tudi po telefonu. In kako si bila jezna, če sem te zmotila pri gledanju kakšne nadaljevanke. Hah!

Sem bila takrat drugačna? Ja, bila sem. Si se tudi ti spremenila? Verjetno.

S tabo nisem tisto, kar bi si želela, da sem. Ko hodim ob tebi, sem to, kar velikokrat skrivam.

S tabo v kinu, v eni roki pivo, druga pa brska za smokiji v smrdljivi vrečki. Po ogledu filma obe dehidrirani zapeljeva do O-em-fau in si privoščiva ti Sprite, jaz Schweeps. Ko tako korakava proti avtu, odpreva plastenki, obe naenkrat, na hitro popijeva nekaj požirkov in glasno po moško rigneva. V en glas, se razume. Kaj si je mislil dečko, ki je pral pralnico, ne vem. Niti me ne zanima. Mu je pa lahko nerodno, ker ga stoprocentno prekosiva. V riganju.

Vem, da sem izpustila sto devetinosemdeset stvari, ker mi trenutno misli švigajo nazaj v preteklost in spet v sedanjost. In, kot veš, sem že po defoltu najbolj zmedeno bitje na svetu. Hah.

Ampak saj si rekla: dodajanje is THE coolest thing!

rtm wtf lol Odnosi?