Baby, I did a bad bad thing …

 To have a really good time, you don’t have to actually look good, you just have to think you do.

Hodim po ulici in se trudim biti tisto, o čemer sem vedno sanjala. Fejkam, actually. Dvignem glavo, priprem oči, se našobim … Kmalu padem, mi na tla pade posmrkan robec iz žepa ali pa že po treh korakih neham. S fejkanjem. Ker se mi ne da. Ne danes. Mogoče jutri.

Raje zavijem v lekarno in osebi za pultom pomolim recept. Spet bom papcala bončke. Ki to niso. Imajo ogaben okus po zobni pasti, raztopljeni v vodi.

Sprašujem se, kaj si mislijo, ko ti takole farmacevti v lekarnah zavijajo antidepresive, ko se dve punci sredi mesta poljubita, ko si muslimanka kupi seksi perilo, ko majhen otrok po nepotrebnem izčveka včerajšnji družinski prepir, ko fini dami v krznenem plašču v trgovini pri blagajni kreditna kartice ne potegne, ko se pojavi hčerin domači pornič na jutjubu …

Komu je bolj nerodno? Meni ali njim? Ampak rekel pa ne bo nihče ničesar. Pustili bomo, da besede ostanejo notri, potlačene, zatlačene. Čuti se jih pa vendarle. V zraku, v tišini, nekje med nami so. Vse neizrečene besede. In te še bolj žgejo, povečujejo napetost, pripomorejo k hitrosti srčnega utripa, pomagajo solzam najti pot iz oči, dol po licu, vse do brade, kjer padejo. Na tla.

Ne maram, da besede obvisijo v zraku. Ne maram se zadržvati. Povem, butnem, napadem, zarežem. Bum. Kabum. Nikomur ne ostanem dolžna. Hočem, da se me prestrašiš, a ne preveč, da ne zbežiš …

Tišina ni dovolj. Lahko je prijetna, nikakor pa ni dovolj. Potrebujem besede, da slišim, da verjamem.

Še naprej te bom gledala, kot da ne vem, kot da je vse ostalo pod odejo. Kot da ti je uspelo. Skadila bom cigareto do konca in zrla v daljavo. Misli ne bodo nikoli dobile slišno obliko. Moje ostanejo pri meni, tvoje pri tebi. In nikoli nihče ne bo vedel. Niti ti. Še manj pa jaz.