Baby, I did a bad bad thing …

Danes je spet en tak otožen dan. Že zgodaj zjutraj sem začela z napakami in nadaljevala do opoldneva. Pa kaj, tolažim se s tem, da je vsaka stvar za nekaj pa že dobra. Pa je res? Če prizadaneš najboljšo prijateljico in sebe, verjetno že ni tako vseeno. Nobena od naju se noče iz napak ničesar naučiti.

Zunaj je spet vroče, jaz pa kljub vsemu kurim kalorifer. Kalorifer. Lahko bi se poročila z njim. Moj najljubši predmet, ki me uspava, pomiri in zagreje ter včasih odtali mojo zamrznjeno srce. Pogrešam jo, ko gre. Tudi ko je še tu, me je strah trenutka slovesa. Zakaj se jo tako trudim zadržati? Ona pa gre. Vsakokrat z brezbrižnim izrazom, kot da je dobro opravila, kot da je spet zmagala, jaz pa zopet izgubila.

Nikoli nisem zares vedela, kaj se zgodi s tako posebnim prijateljstvom, kot ga imava midve, ko se ena zaljubi. Je to konec, ker ne bo nikoli več, kot je bilo? Ker je sedaj potrebno spremeniti prioritete, spremeniti vsakdanjik, ki ne bo več vključeval toliko naju?

Imela bi en tak kafič. Z velikim K-jem. Enega takšnega, kakor je bil Hajimin v Hurakamijevi pripovedi Južno od meje zahodno od sonca. Krasna, prekrasna knjiga, mimogrede.

Neopazna vrata na ulici bi obiskovalce pripeljale v ne premajhen in ne prevelik prostor. Pri vhodu bi stali trije leseni stoječi obešalniki. Zgolj dekorativno.

Ko bi vstopila, bi moje korake zaznal lesen pod, ponekod pa bi ga še nadgradila z mehkimi preprogami.

Razmišljam, da bi opremila prostor v temno zelen žamet, majhne okrogle mizice iz masivnega temnega lesa bi bile razporejene po celotnem prostoru. Nekje v kotu bi bile nameščene neudobne, a zelo classy sedežne v starinskem slogu, pred njimi pa bi bile postavljene nizke mize, kamor bi obiskovalci odložili svoj martini. Nasproti šanka bi bil oder, največ pol metra dvignjen prostor, kjer bi jazzovski band preigraval moje najljubše komade, jaz pa jim bi nosila pijačo in jim ponujala najboljše cigare. Sem bi prihajale fatalne ženske, same, brez moških in bi čakale, da jim kdo prižge cigareto, ki bi jo imele vstavljeno v ustnik. Moški bi ob šanku srkali dvojni viski, kravate ne bi bile več tako lično zavezane, svoje kovčke bi pospravili na spodnjo polico pri šanku. Verjetno bi razmišljali o tem, kako daleč je čas, ko so še sami imeli sanje, zdaj pa so sužnji rutine in jim Summertime danes zveni še posebno melanholično.

Predstavljam si zakajen, mističen kraj, prepojen z zvoki kontrabasa, saksofona in metlic, ki bi drsele po bobnih. Pridušena svetloba bi opogumila sramežljivega študenta, da tokrat ne naroči zelenega čaja, ampak kaj močnejšega, ker je že večer in zvoki glasbe so vedno glasnejši.

Vsi vonji, vsi zvoki, vse barve se pomešajo. Pogovor o jutrišnjem sestanku nadaljuje osamljena štiridesetletnica,ki se je za svoj rojstni dan znašla sama. Zaljubljeni par si izkazuje ljubezen, naokoli pa družba starih prijateljev, ki so včasih kartali, sedaj pa raje spijejo šampanjec in v Lacostovih puloverjih razpravljajo o politiki. Vse v mojem jazz baru.

Sto zgodb bi se razvilo v eno samo. Čas se tam ne bi ustavil, mogoče bi samo malo počasneje tekel.

In ko bi takole ob treh zjutraj zaprli za tisto noč, ko bi gostje že odšli, band bi že popsravil svoje stvari, natakarji bi brisali še zadnje kozarce, jaz pa bi se ozrla po prostoru, kot da nekaj preverjam. In ko bi zaklepala vrata in se odpravljala peš proti domu, bi si potiho pela zadnji komad, ki bi ga bili igrali.

Tak lep dan je bil. Kot vedno - nočem biti patetična, ampak danes sem zavonjala nekaj dobrega. Nekaj, hm, poletnega? Cvetovi jasmina se že odpirajo in vse naokoli diši po njih. Trava je zelena, pristrižena na tri centimetre, kar jo dela božansko mehko. Tako zelo mehko, da sem sedla na tla, zavihala rokave svojega temnega pol-pulija, nad kolena povlekla razvlečeno trenirko in pustila, da sonce sije name, še posebno na moje bele kot mleko noge, ki so minuli četrtek spet prišle v bližnji stik z voskom. Tudi drobne živalce, ki se plazijo po tleh in jih ne moti, če prilezejo na mojo nogo, sem videla. Sploh ne vem, koliko let je minilo, od takrat, ko sem to počela nazadnje. Občutek je bil lep. Res lep. Še mačkonki je bilo všeč zunaj, ulovila je majceno miš in jo ponosno prinesla pokazati. Jaz pa z umori oziroma uboji nočem imeti opravkov. Za zdaj.

Poleg vsega lepega me je še mati razveselila z najboljšo zeljno solato. Zelje je menda zdaj mlado, kar ga dela mehkejšega + krompirček in veliko popra! Ah, vsak dan bi lahko to jedla. Ok, če ne bi nikjer na svetu bilo nič več navadne zelene solate in čičerike, bi bilo ‘mlado’ zelje najboljši nadomestek.

In ko sem že skoraj obupala nad čeveljci za poletje, sem našla par parov, ki bi me lahko razveselili in me ponesli še kdaj na sonce.Sicer jih nisem niti pomerila, ker jaz pač samo gledam. In se dotikam. Sploh pa sem za zdaj pregledala samo eno trgovino. Vsaj dve me še čakata, da bom naredila selekcijo in se potem odločila za najboljše petke tega poletja.  Ali dvojne. Ali …

Sicer pa se trenutno prekomerno! slinim ob teh (ki pa za zdaj še ne bodo moji):

Sicer so mi Marc Jacobsevi zlati prezlati, bi jih raje videla v beli ali vijolični

Vem, da bo jutri tudi sijalo sonce, pa verjetno bo še bolj dišalo vse naokoli. Poletno pomladni meseci nenazadnje niti niso tako grozni. Človek bi skoraj začel verjeti v čudeže.

P.s.:  Ne morem, da ne bi s tabo, ki to bereš, delila fenomenalne pesmi, ki me že ves dan spremlja.

Če niste eden izmed tistih, ki veselo rajajo, pojejo, plešejo v dežju, morate nad svojo glavo držati dežnik. Čas je, da enobarvne, dolgočasne podarite neznancem na cesti, sami pa si omislite nekaj svežega ali pa nekaj sladkega, kar požene kri po žilah in nariše nasmeh na obrazu.

Ta je pravšnji za žalosten deževen dan, ko se bliža poletje in vsi črtajo svoje razvade s čokolado iz svojega vsakdanjika. Ne vedo, kaj zamujajo …

Jaz uživam dvojno. Z dežnikom in čokoladnim sladoledom v drugi roki.

Ob torti in kozarcu šampanjca je idealno preizkušati pudre. Verjetno sem našla popolno stvar za prekrivanje morja nepravilnosti na mojem (sicer čisto prijaznem) obrazu. Ne, nisem rojena z njim, ja, it’s maybelline. Dodatna porcija smetane pa okus drugega kozarca šampanjca samo popestri. In nikoli ne poskušajte pojesti cele torte. Hips don’t lie.

Počutim se samo. Osamljeno. Na cesti, sredi puščave, sredi ničesar, na poti, ki ne vodi nikamor, pa vseeno stopam po njej. Zdaj že nekaj časa stojim in se kratkočasim s prebiranjem Voguea. What you gonna do?! Kovčka nimam s sabo, v bistvu nimam ničesar s sabo. Samo misli in spomine. Pa srce. Srce, ki ne pozabi, srce, ki bije in si te želi. In imam pulover, ki je opran s tvojim mehčalcem. In glasba, ki sem jo poslušala s tabo. V moji glavi je polno tebe, polno spominov in polno želja. In nekaj strahu, veš. In največ razočaranja. Niti paleta barv, dar od tebe, mi ne pomaga. Ostajam črna.

Prazna sem, čisto prazna. Brez vsega, brez pravega bitja srca, ki bi mi sporočal, da sem, da živim. Ne vidim se, čeprav postajam iz dneva v dan bolj ogromna. Polnim se s hrano, z alkoholom, z žalostjo. Od vsega me bo še razgnalo. Od vse te praznine. Besede odmevajo v meni, ne slišim nikogar več, še sebe ne. V meni je jeza. Ta je izrinila vse dobro in slabo iz mene, ostala je sama z mojim telesom. Gnusim se sama sebi, gnusim se tebi. Depresija mi je spodnesla tla pod nogami, pahnila me je v temo, v temo brez konca. V temi se da lebdeti, ne da pa se živeti. Nočem biti vidna, niti slišna ne. Spreglej me in pojdi dalje.

Biti prazen niti ni tako slabo. Nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan, kdaj se boš moral naslednjič odpraviti po nakupih, kdaj te bodo prisilili, da zajahaš konja brez sedla - kdaj se bom morala naslednjič spraviti v skinny kavbojke.

Zakaj se mi zadnje tri dni dozdeva, da me mjavkajoči krasotici gledata drugače? Še posebno tavelika. Čuti napetost v meni? Mogoče sama nekaj sporočam, pa niti ne vem. Dejstvo je, da znam nočni spored na pamet. Spanje v teh dneh pač ni zame. In kapučino z ekstra veliko smetane je čudovit. Še nikoli ni pristal v kanalizaciji. Hah.

Čutim, da se začenja poletje. Lansko poletje je bilo prvo poletje, v katerem sem uživala, katerega nisem sovražila in se nisem skrivala. Za letošnje poletje pa se še nisem odločila, v kakšnem odnosu bova.

Brez pravega zaključka odhajam. Ko se zbudiš, me ne bo več ob tebi. Ostala bo sled na rdeči rjuhi, polni čokoladnih drobtin, ki pa ne bodo več sestavljali celote.