Baby, I did a bad bad thing …

Počasi se že prazni, tale banjica sladoleda. Jem sladoled, ki niti ni tako dober. Je pa mrzel. In predvsem čokoladen. Ne čakam, da se mi stopi v ustih, na hitro ga zgrizem in pogoltnem. Tako čas teče hitreje.

Seveda sem težavna! To lahko ugotoviš že po treh minutah komuniciranja z mojo malenkostjo. Misliš si, da je vse, kar znam, zabadanje noža v živo meso.

Nisem se hotela pretirano urejati, stare kavbojke, travnato zelen pulover in nekaj novega pudra. Odsotne oči sem samo malo poudarila s prvo maskaro, ki mi je prišla pod roke. Narahlo sem še nanesla blusher, masko pa sem dokončala z Milla Jovovich šminko. Že tri dni nepočesane lase sem s težavo spravila v čop. Nihče ni popoln in jaz sem dokaz za to. Ko sem zaklepala za sabo, sem se s pogledom za polovico trenutka ustavila na nohtih, s katerih se je že lak odkrušil, a me grde rdeče packe niso motile.

Navdušena nad tem, kar se mi je ponujalo, sem dvajset minut kasneje sedla za mizo in se zazrla v prazno. Potem pa … Zgodilo se je, da mi je bila vloga odvzeta. Kakšno ponižanje! Kaj, a nisem dovolj razuzdana, dovolj glasna, dovolj pička? On je to razložil, da sem mirna, umirjena. Jaz umirjena? V meni divja vojna, kako naj bom umirjena ali pomirjena?! Razočarana nad sabo in jezna nanj sem se razlezla po celem fotelju in še samo poslušala ostale, ki so se pri branju motili, nepravilno naglaševali besede in se temu celo smejali. Imelo me je, da bi odšla in pustila vse za sabo, da bi bila čimprej pozabljena. Pa nisem mogla. Nisem si dovolila spet pobegniti. Zakaj tudi bi, vem, da bo na koncu ravno ta vloga moja, kar je namignil tudi sam, ko zraven moje vloge še ni dokončno napisal nobenega imena. Je pa opazil, da sem zamerila. Kar naj. Ne bom pobirala ostankov, sploh pa ne njenih. Še sreča, da imam vedno na zalogi ostre besede, ki vračajo udarce. Tem nihče ne ubeži.

Kmalu bo vrtinec vode očistil grlo wc školjke. S sabo bo odnesel vso bolečino, ki me žge že ves dan, s sten bo spral koščke razočaranja in ko bom potegnila vodo, bom končno pomirjena in brez skrbi.

Naenkrat sem začutila, da obstaja možnost, da mi raznese glavo. Skozi ušesa bi se najprej zaslišalo puhanje pare, potem pa bi se mi brez nadaljnih opozoril glava začela topiti od pregrevanja. Kot se stopi plastika ob stiku s toploto. Najprej bi se scvrli lasje, pa čeprav bi se vročinski val začel v jedru možganov. Koža, ki prekriva lobanjo, bi polzela z nje kot kakšna voskasta stvar. In močna struktura lobanje takisto ne bi zdržala. Še preden bi se zavedla, bi razpokala in se začela lomiti, tako da bi se ostri robovi zarinili v mehko skuhane možgane. Krvi v tem scenariju ne bi bilo. Tako se bi samo razjasnilo ugibanje, ali sem človeško bitje ali ne. Ker se mi zdi, da se zadnje čase zapletam z ljudmi, ki govorijo samo o tem, kakšno je življenje, kako je dobro delati na sebi, kako super je, če se ne sekiraš in da je vsaka izkušnja dobra, da moraš pozabiti, da te mogoče kdaj pa kaj zaboli. Sita sem teh teorij. Jaz živim in čutim. In mene boli. In jaz sem prasica, ki prizadane koga. Ne morem se obnašati tako, kakor bi bilo idealno, da bi se. Ne morem in tudi nočem. Dosti imam razglabljanj o tem, kako bi bilo najbolje, da bi bilo. Jaz vem, kako je. In meni je pomembno samo to. Ne rabim nasvetov iz knjig o samopodobi, o sedmih navadah uspešnih ljudi ali o bogu. Ne potrebujem tolažb. Včasih potrebujem samo kak pogovor, da počistim podstrešje, da potočim solzo ali dve, a nikoli več kot tri. Zdaj bi si včasih celo želela, da mi kdo reče ’saj bo’, namesto da se ukvarja s tem, kako bi morala živeti. To mi ne gre v glavo. Nihče ne govori o tem, kaj se naj naredi, ampak se, kot tipični človeček, obesi na preteklost in deli očitke. What it’s done, it’s done. Da pa ne bi izpadla, kot da me življenje ne zanima, ostanem navidezno mirna, gledam v oči, čeprav sem z mislimi pri Actimelu, ki je postal moje vsakodnevno opravilo. Večkrat na dan. Vem, da je že menda en sam dovolj, pa kaj! Mogoče je krivo vreme, mogoče je samo obdobje. In mogoče me Woody Allen naslednji teden ne bo več spravljal v jok. Se pa bojim, da bom nekega dne zakričala, da ne morem več poslušati vseh teh osladnosti. Vsega tega nepotrebnega balasta, ki mi ga servirate iz dneva v dan. Rada bi boljšo vlogo. Rada bi imela pingvina in se z njim sprehajala v mrzli zimi. Res pa ne maram sladkih besed. Jaz imam raje grobo. Da teče kri. In nisem pristaš solz. No … včasih prenašam svoje. Vem, da bom nekoč enkrat samo plesala in razmišljala o predolgi poti do šanka, kjer me čaka pivo. Ne bom čakala in - obljubim, da se bom pustila ujeti. Nekoč, a veš. Zamudila sem topel sedež. Sicer nisem prepričana, da je bil rezerviran zame, je pa bil občutek, ko sta se potni roki srečali, prijeten.

Pozno je in nisem zaspana. Pišem, da bi dala stvarem smisel. Verjetno je to neresnica, ki jo ignoriram. Mačka pa bulji vame in mogoče celo prede. Sedaj čakam, da bo legla na tipkovnico in mi onemogočila pisanje teh nebuloz. Bolezensko stanje, ki sem ga prenašala več kot teden dni, pa vseeno pojenja. Če to ni en tak krasen občutek!

Vedno imam zadnjo besedo. In vedno pojasnim stvari. Vedno se opravičim. In nikoli ne zaspim jezna. Če sem jezna, ne spim. Vedno podam žogo. In včasih čakam dolgo, predolgo, da jo dobim nazaj. Če sploh jo. Če jo, jo spet zakotalim tebi v naročje. In tako spet čakam. Nimaš časa in ti je žal. Jaz imam čas in mi razbija srce. Če bi znala igrati šah, bi verjetno vsakokrat izgubila. Moje poteze so hitre, narejene v afektu. Včasih je pač dobro počakati in včasih moraš zaspati jezen. Ne upam si povedati, da me je strah čakanja. Da ga ne maram, pa čeprav sem jaz tista, ki zamuja.

Ugotovila sem, da bi lahko telovadila ves dan. Takrat sem sama z ogledalom in pižamo, ki se mi po manj kot eni uri že lepi na telo. In to bitje srca me pomirja.

Z zadnjo besedo ne povem vsega. Zadnja beseda je moj začetek.

Kar pa me ubija, je to, da nimam sojinega jogurta za zjutraj. Nekdo je pozabil v trgovino. Moj dan se začne z jogurtom in muesliji. Vsak dan. In jutri bo drugače. Ko se mi to zgodi, sem lahko prepričana, da bo dan zapolnjen s prehitrim utripanjem srčne mišice. And it’s freaking me out.

Še vedno pa imam dva Kinga double!

Spodobi se, da se mu kot amaterska modna navdušenka, poklonim. Njegovemu veličanstvu. Dame, gospodje, Yves Saint Laurent.

Sicer njegove stvaritve govorijo same zase, ampak mimo dejstva, da je bil prvi, ki je na svoje piste postavil tudi temnopolte modele, ne morem. Legenda? Defenitivno. Na začetku kariere je deloval pod okriljem samega Christiana Diorja, kasneje pa je s prijateljem Pierrom Bergeom uveljavil svojo lastno znamko YSL.

Po čem si ga bomo zapomnili? Po trapezastih oblekicah, po revoluciji z ženskimi suknjiči in hlačnimi kostimi, po širokih bluzicah z etno pridihom in bolercah. Ljubim moške, ki jih inspirirajo ženske. No, saj, kaj drugega bi jih pa lahko?!

Jaz, ki se slinim večino nad čevlji, pa objavljam slikce le-teh. Enjoy!

Zapisal se je v zgodovino mode kot uspešen modni kreator, pripravljen izzivati.

Ko začnem dvomiti vase, se rešujem s klišejskimi, patetičnimi in predvsem ameriškimi komedijami. Romantičnimi komedijami. Vem, smešno in vredno pomilovanja. Kaj se mora zgoditi punci, da ji edino upanje za preživetje predstavlja stodvajsetminutna zgodba, sicer polna zapletov, ampak s koncem, ki si ga vsi želimo. Srečnim. Happy endom. Živela sta srečno do konca svojih dni.

Po dveh dneh, ki sta bila predozirana s sladoledi (to se mi v resnici ne dogaja pogosto, res ne), sem se odločila, da se moram začet tolažit z nečim manj redilnim in manj slabo-vest-vzbujajočim. Antidepresivi pač ne opravljajo vedno svoje naloge …

27 dresses in Adrian Grenier v The devil wears Prada. Čeprav bi imel James kot Kevin več možnosti pri meni

Je preveč, če povem, da sem oba filma pogledala dvakrat? Zapored. Stvari postajajo vse hujše, vem. In vem, da se mi kot nepoboljšljivi NEromantični duši ne poda stavek ‘oh, ustvarjena sta drug za drugega!’. Vem tudi, da bom že pojutrišnjem navadna Špela. Ampak! obstaja še ena skrivnost o meni - včasih se na vsake toliko časa ponovno zadanem s kakšno romantijado. Na primer, imela sem obdobje How to lose a guy in 10 days. Vsak dan, dvakrat na dan. En teden. It helped. Res je, da ob vnovičnem ogledu uporabljam razna previjanja naprej in nazaj, da si ogledam popolne čevlje Anne Heathway ali lepoto Katherininega obraza, ko se pijana zazre v Adrianove oči. Take prizore je treba videti večkrat. Razna kompliciranja in natolcevanja, da film traja dlje, pa preskočim. Kar me naredi živčno, takoj ko pridem do svojega ljubega prizora, pa se pomirim.

Živeti v iluzijah, pobranih iz tovrstnih filmov, ni zdravo. Je pa lepo, dokler te oblaki še držijo.

Haruki Murakami je res pameten stric in ga globoko spoštujem. Napisal je, da je potrebno od časa do časa tudi gradove v oblakih obnoviti. Hm, zakaj pa ne …