Baby, I did a bad bad thing …

Nad mano vroče sonce, pred mano pa dolg moder avto, katerega ime ima premalo samoglasnikov, da si bi znamko sploh lahko zapomnila. Pretirano koščeno postavo prepoznam v oblaku prahu, ki nastaja zaradi prehitro vozečih koles po umazani in prašni cesti.

Seveda, oranžno-rdeča pričeska je za Davida Bowieja premalo. Dodani svetli prameni na čelu so tako postavili piko na ä. Eno sem pa kasneje dodala kar sama, predrznica!

Hodila in vozila sva se po peščenih strminah. Po vseh štirih sva se plazila po vročem pesku, udi so se nama ugrezali vanj. Môra, črna môra. Večnosti ni bilo videti konca, oči pa so postajale rumenkaste - dokler niso presegle vse rumene tega sveta. Na presenečenje naključnega mimoberočega še to sploh ni bil znak za postojanko. Halucinirali smo tonic, v katerega bi zlili še gin in nato vse skupaj premešali s cevjo skrbno očiščene pištole. Halucinirali smo dalje. O gramofonu, ploščah, nešteto televizijah z nešteto programi, na vsaki televiziji druga zgodba, v vsaki zgodbi drugi ljudje in druge besede, ki se s povečevanjem glasnosti ne razlikujejo več med sabo. Ne besede, ne ljudje in ne zgodbe. Vse se je zlilo v lijak in nastala je slastna mešanica vojne in miru ter zločina in kazni. Pa seveda sonca in dežja. Mavrica.

“Mr. Newton, are you crazy?”

Spačeni izrazi, grozljivi stiski rok in smešna glasba v ozadju. Kot takrat, ko se v 11-centimetrskih visokih petah prebijaš skozi množico, pa vseeno hodiš v ritmu komada, ki si ga poješ - v mislih. Zmaličeni odnosi se kar nočejo končati in katano vse težje brzdam pod svojim plaščem.

David, ki je bil že pošteno naveličan predvidljivega scenarija, me je spremil do zavese, za katero se ni nikoli vedelo, kaj skriva. Oblekla sva enaka kopalna plašča in svoji telesi vrgla v ledeno, hm, svetlobo.

Zaključna pesem se začne vrteti. Oh, končno.

Komaj čakam, da začne deževati (čeprav me trenutni pogled skozi okno še ni prepričal, da bi lahko bilo tako), da bom spet imela razlog za eno tako počivajočo nedeljo. Sicer je večina mojih nedelj in! ostalih dni v tednu precej nedelovnih, lenuharskih in kar je še teh pridevnikov. Že dolgo se ne dogajajo razburljive stvari, ki bi tudi mene pahnile v neko fazo hitro razmišljujočih možganov. Ampak pustimo se presenetiti. Saj mi ni tako hudo poležavati na travnati preprogi, gledati naravnost v sonce in verižno kaditi, medtem ko čakam, da se mi v oko zaleti kakšna mušica. Hah, bilo bi razburljivo, da bi si potem oko pomencala ravno s tisto roko, v kateri držim cigaret. Z luknjo v veki (reflekse imam še vedno v dobri kondiciji, no!) bi lahko videla, tudi če bi spala oziroma imela samo zaprte oči in bi se prepuščala oh, tako opevanemu sanjarjenju.

Danes sploh nisem otožna, kaj šele apatična, samo rada se delam, da sem. To je vse. Zganjati agonijo v takih dneh, polnih sreče in veselja ter radosti, je moj konjiček. Morskih pa še nisem videla, kar bi lahko bilo čudno zame. Pa ni. Telefoni ne zvonijo že nekaj dni, tudi skrivni oboževalec me ne kliče več. Verjetno se me je prestrašil, ko sem mu ob pol treh zjutraj rekla, da kljub temu, da se veselim komplimentov, za katere se mi ni treba zahvaljevati (DOH!), to res ni primerna ura za najin klepet. But they come back, they always do.

Res je mirno. In na veliko presenečenje same sebe sem tudi jaz mirna. Kinda. Hočem biti mirna, no. Če si dolgo lažeš, si začenjaš še verjeti. Dobra stara avtosugestija.

Danes je dan za ponovni ogled Garden statea. Če je moj gay light prijatelj skoraj jokal, jaz zagotovo bom. Mogoče pa jokanje sploh ne bo potrebno. Verjetno sem zdaj over that phase. Stavim, da sem …

Modrost dneva: Pot je dolga, a cilj je znan.

In samo za opozorilo - preziram modrosti.

Od vseh superherojev na svetu zaupam in verjamem le Batmanu. Včasih si predstavljam, ko se sama samcata sprehajam po temačnih ulicah in naokoli kar mrgoli duhov, zlobnih škratov in smejočih se klovnov, da bom zaslišala globok glas ‘Hej, bejbi, dovoli, da te rešim‘ in bi mi pomignil, naj sedem v njegov ultrasuperkul batmobil. V varnem zavetju plehnate črnine in daleč od kričečih pogledov bi se vozila s svetlobno hitrostjo po mestu. Batman, batmobil in jaz. Ljubko.

Zgodila se je premiera novega filma. In samo dva dneva po tem se na IMDb-ju pojavi rekordno število glasov o oceni Viteza teme. Teh je več kot 23000, skupna ocena pa je 9,7. Ko sem videla, skoraj nisem verjela, potem sem malo kriknila in se začela še bolj veseliti slovenske premiere.

To, da je ta film po novem najboljši film vseh časov (glede na IMDb), je … malce smešno. No offence, Batman. Resno, prehitel je Botre, Pulp fiction in The Good, the Bad and the Ugly. Sicer samo po oceni, ker po številu glasov se še ne more meriti. Ampak minila sta samo dve dneva!

Še vedno sem v šoku. Še vedno pa verjamem v njega in njegov batmobil, seveda.

Don’t ask me why I smoke. I don’t know … But I drink to get drunk.

Vsa ta skrivnostna namigovanja so me počasi začela nervirati. Kot ogledalo mojega nemira se je nebo začelo vse hitreje barvati s črno. Noht, ki sem si ga, ko sem te čakala, samo napol pogrizla, sem sedaj odcesnila. Spet eden manj. Dolgi nohti in jaz pač nismo kompatibilni.

Slišala sem tiste besede, ki me pred tremi leti zagotovo ne bi motile. Verjetno bi se tvojim pripovedim celo smejala. Zdaj vem preveč stvari, preblizu si mi. Tako sem pogoltnila prvo solzo, ne da bi se zavedala. Ne morem nazaj in tudi nočem, a ti praviš … Ne, ti ne rečeš ničesar. Si tiho in se veseliš oliv v kozarcu martinija.

Zbujena s travo v laseh sem si ogledovala vse te praske in odrgnine ter modrice po telesu. Porezano dlan namerno zanemarjam. Ker najbolj boli. In če sem še včeraj mislila, da je moj novi haircut ena izmed boljših potez v zadnjem času, danes ne mislim več tako. Rdeče vino ti da misliti, indeed. Ali je to stock? Kdo bi vedel …

Ponovno ugotavljam, da ne znam biti zabavna, še manj pa iskreno iskrena. Oboje naenkrat je pa čisti absurd zame. Ljudje me ne zabavajo, še manj pa jim zaupam. Če se hočem zabavati, moram tudi zaupati. Obratna opcija je potem še samo logična posledica.

Ko se ujameš, da si tudi sam tisto, kar najbolj preziraš …

Danes se sprašujem, če lahko temu ubežiš. Mimogrede, se sploh da čemurkoli ubežati? Vse te enkrat zadane, dohiti. Največkrat takrat, ko nismo pripravljeni in se v pretesnem mini krilu poskušamo namestiti v fotelj. Imam občutek, da se črne ovčke lahko transformirajo v krvoločnega volka. Bojim pa se, da je v vsakemu izmed nas nekaj bele krvi belih ovac. Čreda belih ovac. Vse enake, vse gledajo v isto zvezdo na nebu in sanjarijo o nebesih, velikem ranču in belih krizantemah na grobu.

Vedela sem, da moram ubežati hordi, ki mi je za nekaj časovnih enot zameglila razum. Zdržala bi še trenutek ali celo šest njih, ampak tokrat nisem čakala do vrhunca. Končno so se za mano zaprla vrata in nekje v zadnjih vrstah me je že iskal znani obraz, sicer utrujen od gledanja smrti v oči. Pohitela sem z nasmehom proti nasmehu in se počutila neverjetno domače, čeprav sem se morala še dolgo časa zatem prepričevati, da me do cipastega življenja loči še par milijonov svetlobnih let.

Čas celi rane. S časom se pozablja. Kako perverzno, grenkih trenutkov se spominjam s toplino v srcu. Občutek se razleze od obraza po grlu, zasidra pa se globoko pod rebra, kjer negujem to grenkobo - ki na koncu zapeče.