Baby, I did a bad bad thing …

Sitnoba do groba!

Vsake toliko časa pogovore ob zelenem koktejlu zmoti oseba, s plastificiranim sporočilcem v rokah. Kubanski natakar s svojim prefinjenim glasom začne zbijati norčave šale: “To je kriminal! To je povezana mafija, preoblečena v uboge, trpeče civiliste. Decembra imajo, kot vsak kolektiv, zaključne žurke.”

Mama, ki bi naj imela doma nešteto otrok, ki dobijo kosilo le enkrat tedensko, brat, ki bi naredil vse za svojo sestro, ki je na smrt bolna, operacija pa stane vsaj 2000 ojrov, stric, kateremu nečak umira, ravno tako zaradi tega, ker si ne morejo privoščiti dragih zdravil … Polno zgodb, napisanih, navadno na računalnik, na kos papirja, s katerim se nemo sprehajajo od mize do mize, od srepih pogledov, do nekoga, ki iz drobižnice vzame par centov in jih poda v umazane dlani. Plastificirana varianta je za deževne dni. Zelo priročno!

Včasih sem vsakemu dala. Če ne bi, bi me pekla vest. Rada sem plačala kakšnemu brezdomcu pivo in tako izvedela kaj o njegovem življenju. Še raje kot dajanje denarja, sem se sprehodila do trgovine, kupila štručke in sok ter to ponudila klečeči mami z otrokom ob strani, ki sta prosjačila na Šuštarskem mostu. Nekoč sem se, žalostna, kot vedno, sprehajala po mestu, nakar mi pot prekriža stara ciganka. Pogledala me je globoko v oči, vzela mojo dlan in začela govoriti o tem, kaj me čaka v življenju. Najprej sem jo poslušala, ko pa je rekla, da naj stavim vse, kar imam v denarnici, na svojo srečo, ki me nedvomno čaka nekje v prihodnosti, sem se začela poslavljati. Naivna punca je končno prepoznala primer natega.

Razmišljala sem, kako se počutijo oni. Kako prenašajo opazke, nesramnost. Mogoče si misli umirijo s cigaretom, ki ga naprosijo pri mimobežečih. Mogoče si odtegnejo delež nabranih cekinov in posledice stresnega dela utapljajo v rujni kapljici. Ne vem. Ne vem, kaj se zgodi z njimi, ko pade noč, ko se mesto sprazni. Verjetno doma čakajo na novo jutro, ki pomeni nov delovni dan.

In taki ljudje ne spadajo v kategorijo “Kralji ulice”, ker imajo drugačen pristop, drugačne želje, drugačen pogled, drugačen nasmeh.

Resolucije Plemenitega?

Pretirano sladkana kava po neprespani noči lahko povzroči samo eno dejanje: kuhanje nove kave, tokrat brez sladkorja, kot imam najraje.

Nemirnost v telesu mi ni dala spati. Čakala sem, kaj se bo zgodilo, želela sem si, da bi sijoča luna zaznala mojo nestrpnost in se zavrtela hitreje okoli modrega planeta. Pa se ni. Tako sem se, čakajoč Godota in njegovih pet prijateljev, z Al Pacinom odpravila na lov za novo brazgotino. Pest ali dve indijskih oreščkov ni še nikoli škodovalo, ukvarjanje s kitajsko zgodovino pa se je zdelo neprimerno. Na majhni skrinjici, natrpani s spomini, se je začel nabirati prah. En rahel piš vetra, sapice bi to spremenil. Ali pa tudi ne. Popisanega zvezka še ne morem zavreči, sem pa suvereno pograbila spenjač in spela skupaj uporabljene liste in tako vsaj za nekaj časa preložila sežiganje. Upam samo, da pozabljanje nima stranskih učinkov. To bi bilo pa še zame preveč, da bi iz ran v obliki sonca ponovno začela krvaveti. Še tako nežen dotik se začuti, še tako majhna britev lahko iznakazi tople objeme in iskrene nasmehe. In tukaj nimam v mislih Rickyja Oha, ne. Klonjenje pod grehi, nakopičenih na ramenih, je bilo včasih zabavno. Raztrgana kolena in umazan jezik so bili najboljši prijatelji in napad najboljša obramba. Potem se je mir stopnjeval v nemir in potem nemir v mir. Tanke, nerazločljive meje in presegovanje njih - lepe stvari, ki jih je nemogoče definirati.

Novi zalogaji neizpolnjenih obljub so že v prihajanju. Pripravljam prostor v temnem kotičku svoje glave in kujem načrt za samoslepitev. Statistika ne govori meni v prid, predvsem kaže na še eno oviro, ki pa tokrat ne bo ostala nepreskočena. Sem se pač nalezla olimpijskega duha, kaj naj.

Don’t stand up I feel strange When you go

V nekem času sem se zavedla, da mi obiski Korovo Milkbara ne pašejo več. Norčavo hihitanje in divjanje misli so zaželeni, ogaben okus in slabost v želodcu pa ne. Ne tehtam stvari, trenutni navdihi, ki nimajo trdnih temeljev, vedno prevladajo. En zamah metulja, en pomežik, ena upihnjena sveča na torti radosti so bili samo iluzija, neuresničen sen, ki se prikrade vsake toliko časa v podzavest. Zakaj toliko prepiha? Ker dobro dene, je moj odgovor. Ker neurje ne pomeni nujno kaosa. Črtomir bi me razumel. Bonaca je tako zavajujoča in prekleto precenjena. Ampak tudi ta dobro dene. Zelo. Ker ko se znajdeš na tankem ledu, ko te samo en napačen korak, premik loči od mrtvo ledene vode, je razlika med realnimi tlemi in plavajočim, lebdečim stanjem spet tako majhna. Zdi se, kot da nikjer nismo varni. Med štirimi stenami, s spuščenimi roletami na oknu in prižganim kaloriferjem se ne more zgoditi nič hudega. Lahko zmanjka elektrike, ostaneš na mrzlih tleh in brez najljubših zvokov pesmi, ki ubijajo zadušljivost parih kvadratnih metrov. In oči se hitro navadijo na temo, težje na svetlobo, zato so nasmehi s sončnimi očali na nosu redka priložnost za vračanje. Obkrožanje sveta, da najdem sledi, ki jih sreča pušča za sabo, bi lahko postala moja nova aktivnost v prostem času. Oh, get me away from here, I’m dying.

Kronično pomanjkanje vijolične barve verjetno ni krivo za umazanijo, ki se nabira ob robovih ogledala, v katerem odseva podoba brezobličnega obraza. Z njim imam težave. Z brezobličnim obrazom, that is. Nikakor ne morem izvedeti, kdaj je resničen, če sploh je, in kdaj je namišljen, le bolan plod moje domišljije. Hočem ga ujeti v Aladinovo svetilko in vse skupaj podariti nekomu s temne strani Lune. Padli angeli in mrtvi heroji bi ubijali za to, zdaj mi je to jasno.

Vse je še samo vprašanje časa. Hah, lažem.

Ker štejem korake, no, vsak svoj tretji korak. Da lahko potem končno število množim s tri. Deljenje ali množenje s tri mi je ljubo.

• 1. Nikoli nisem bila resna fenica, čeprav ima ženska stil. Sploh v tem videospotu, za katerega sem rekla, da če bi jaz kdaj snemala videospot, bi hotela imeti takšnega. I am shallow, I know.

• 2. Ravnokar videno na MTV-ju. Obraz prekrit s sliko Device Marije. Najs.

• 3. Nov videospot so posneli tudi omiljeni Kjuri. Nič posebnega, bi rekel naključni mimoberoči/gledoči, ampak za vse, ki nas visoke frizure, pretirana črnina okoli oči in Robertov glas spravljajo v višave, je to zelo spodoben posladek.

In oh, sovražim poste preplavljene z jutjub linki. Ja.

Prazen hladilnik, v koritu pa polno umazane posode. Danes je res bil en tak kuharski dan. In to pri meni ni dobro. To se pri meni ne konča dobro. Konča se v straniščni školjki. Pa malo na tleh in nekaj na desni hlačnici. Veliko pa tudi ostane, ker se mi ne da več, ker ne zdržim več. Ostane znotraj mene in se pretvori v tiste mehke krivulje.

Pravi, da me ima rada in on pravi, da postaja odvisen. Od mene. Nočem tega, nočem, da me kdo gleda z zaljubljenimi očmi, nočem, da me ima rad kljub vsemu. Čeprav si lahko predstavljam pohajkovanje po Havajih in prerekanje v srfarski trgovini. Podplate bi zakopala v mivko in citirala Monty Phytonce. It could be sweet. Ampak ne, končno vem, kako bi odgovorila, če bi me v intervjuju za Cosmopolitan vprašali ‘Ljubiti ali biti ljubljen?’. Ja, vsi bi radi oboje, ampak če se moram odločiti samo za eno varianto, mi je bolj ljuba - ljubiti. Verjetno je pri odgovoru na to vprašanje pretehtala moja mazohistična narava. Verjetno.

In prosim, naj bo jutri nov dan. Vseeno mi je za vreme, politične razmere ali za znižano Miu Miu oblekico.

SEM:

• - se dokončno znebila ljudi, ob katerih moram zadrževati solze,

• - si prisegla, da bom spala vsaj 7 ur na dan (bolje bi bilo 8 ur, da bi se skladalo še z datumom, ne?),

• - skuhala puding, ne da bi bila posoda preveč prežgana, zažgana,

• - ugotovila, da sem odvisna od stročnega fižola (omg, ja, res je),

• - se potolažila, da so krogi in vrtoglavice pač sestavni del (mojega) življenja

• - in se končno odločila, da dobre stvari niso nujno slabe … in da se jih lahko dotaknem. Večkrat.

Kot opombo avtorice za mimoberočega naj zapišem, da se mi je zanimivost o datumu prikazala šele pred dvema minutama, mi je pa bilo ves dan čudno, zakaj se dogajajo take spremembe. Ha, kriv je datum! Najbolj sem ponosna na puding in na to, da sem bila sposobna uporabiti kuhinjsko tehtnico. I ROCK!

In če bi Chuck Norris igral že v prvem filmu, nadaljevanja sploh ne bi bilo. Ne?

… again.

Ta cikličnost bi se morala končati. Immediately. Od vsega tega vrtenja se mi je začelo vrteti, tudi dobesedno. Moje počutje je nazaj na ravni, kjer sem bila točno dva meseca nazaj. Pač, čudno počutje. Fizično. Ki pa se kaže v čudnem obnašanju in čudnem - počutju. Verjetno bi morala ugasniti luči in dovoliti temi, da me objame, da bi lahko zaspala, prespala. Ampak res … Nikoli ne znam končati zadev. Čakam, da jih kdo drug in potem se počutim odgnano. Čeprav včasih že komaj čakam tiste magične besede, ki pomenijo konec.

Over and over again.

Ne, tudi avtosugestija ne pomaga. V bistvu sem prenehala z njo. Laži pač niso dolgonoge manekenke. Zdaj bo spet potrebno preždeti te dolge ure, tedne, te dolge noči. V tem ciklusu je čisto premalo dobrih trenutkov. Hm, mogoče se kakšen arhitekt ukvarja s prekonstruiranjem začaranih krogov. Meni bi bilo že dovolj, če bi dodala kakšne okraske na ta statični vrtiljak, samo da niso v modri barvi. Mi pa sploh ne bi pasala viski-kola, zdaj bi ubijala za mrzlo Coca colo v pločevinki. Res!

Prav strašljivo je že, deja vu-ji se konstantno ponavljajo. Smešno? I do not think so. Kot film, ki se, ko se konča, spet začne. Spet. In spet.

Over and over again.

Pomirja me Regina. Ona me zna. Saj res! Nazadnje me je Roisin. Hah, nevermind.

My name is Lucille and I know how you feel I live downstairs I hear you taking out your garbage I hear you loving your girlfriend I hear you loving yourself too I hear you flushing your toliet I hear you turning your thoughts off I turn mine off too The only thing I hear is you And you don’t sound nice and you don’t sound right