Lovljenje Lune
20 08 2008Pretirano sladkana kava po neprespani noči lahko povzroči samo eno dejanje: kuhanje nove kave, tokrat brez sladkorja, kot imam najraje.
Nemirnost v telesu mi ni dala spati. Čakala sem, kaj se bo zgodilo, želela sem si, da bi sijoča luna zaznala mojo nestrpnost in se zavrtela hitreje okoli modrega planeta. Pa se ni. Tako sem se, čakajoč Godota in njegovih pet prijateljev, z Al Pacinom odpravila na lov za novo brazgotino. Pest ali dve indijskih oreščkov ni še nikoli škodovalo, ukvarjanje s kitajsko zgodovino pa se je zdelo neprimerno. Na majhni skrinjici, natrpani s spomini, se je začel nabirati prah. En rahel piš vetra, sapice bi to spremenil. Ali pa tudi ne. Popisanega zvezka še ne morem zavreči, sem pa suvereno pograbila spenjač in spela skupaj uporabljene liste in tako vsaj za nekaj časa preložila sežiganje. Upam samo, da pozabljanje nima stranskih učinkov. To bi bilo pa še zame preveč, da bi iz ran v obliki sonca ponovno začela krvaveti. Še tako nežen dotik se začuti, še tako majhna britev lahko iznakazi tople objeme in iskrene nasmehe. In tukaj nimam v mislih Rickyja Oha, ne. Klonjenje pod grehi, nakopičenih na ramenih, je bilo včasih zabavno. Raztrgana kolena in umazan jezik so bili najboljši prijatelji in napad najboljša obramba. Potem se je mir stopnjeval v nemir in potem nemir v mir. Tanke, nerazločljive meje in presegovanje njih - lepe stvari, ki jih je nemogoče definirati.
Novi zalogaji neizpolnjenih obljub so že v prihajanju. Pripravljam prostor v temnem kotičku svoje glave in kujem načrt za samoslepitev. Statistika ne govori meni v prid, predvsem kaže na še eno oviro, ki pa tokrat ne bo ostala nepreskočena. Sem se pač nalezla olimpijskega duha, kaj naj.
Don’t stand up I feel strange When you go
V nekem času sem se zavedla, da mi obiski Korovo Milkbara ne pašejo več. Norčavo hihitanje in divjanje misli so zaželeni, ogaben okus in slabost v želodcu pa ne. Ne tehtam stvari, trenutni navdihi, ki nimajo trdnih temeljev, vedno prevladajo. En zamah metulja, en pomežik, ena upihnjena sveča na torti radosti so bili samo iluzija, neuresničen sen, ki se prikrade vsake toliko časa v podzavest. Zakaj toliko prepiha? Ker dobro dene, je moj odgovor. Ker neurje ne pomeni nujno kaosa. Črtomir bi me razumel. Bonaca je tako zavajujoča in prekleto precenjena. Ampak tudi ta dobro dene. Zelo. Ker ko se znajdeš na tankem ledu, ko te samo en napačen korak, premik loči od mrtvo ledene vode, je razlika med realnimi tlemi in plavajočim, lebdečim stanjem spet tako majhna. Zdi se, kot da nikjer nismo varni. Med štirimi stenami, s spuščenimi roletami na oknu in prižganim kaloriferjem se ne more zgoditi nič hudega. Lahko zmanjka elektrike, ostaneš na mrzlih tleh in brez najljubših zvokov pesmi, ki ubijajo zadušljivost parih kvadratnih metrov. In oči se hitro navadijo na temo, težje na svetlobo, zato so nasmehi s sončnimi očali na nosu redka priložnost za vračanje. Obkrožanje sveta, da najdem sledi, ki jih sreča pušča za sabo, bi lahko postala moja nova aktivnost v prostem času. Oh, get me away from here, I’m dying.
Kronično pomanjkanje vijolične barve verjetno ni krivo za umazanijo, ki se nabira ob robovih ogledala, v katerem odseva podoba brezobličnega obraza. Z njim imam težave. Z brezobličnim obrazom, that is. Nikakor ne morem izvedeti, kdaj je resničen, če sploh je, in kdaj je namišljen, le bolan plod moje domišljije. Hočem ga ujeti v Aladinovo svetilko in vse skupaj podariti nekomu s temne strani Lune. Padli angeli in mrtvi heroji bi ubijali za to, zdaj mi je to jasno.
Vse je še samo vprašanje časa. Hah, lažem.
se pravi, če prav razumem nisi mogla spat pa si gledala scarfacea? al si si samo predstavlala da si zravn Pacina?
drugač ti pa morm rečt da v tvoje zapise vedno kar odplavam… se potopim vanje. super je.
in kronično pomankanje vijolične barve se da hitro odpravit
Nikec, hvala. Brazgotinca vedno pogledam, če ga najdem na kakšnem kanalu, ja
In vijolična … ni je, nikjer je ni …
brazgotinec? a to je dejansko prevod naslova tega filma? oh dear
pol mn kul se sliš k v angleščini 
pa vijolične je dost…
http://farm1.static.flickr.com/213/520622123_419dc048b5.jpg?v=0
http://bulgar.no-ip.info/downloads/snimki/wall/Purple%20Haze%20over%20Lake%20Crescent,%20Olympic%20National%20Park,%20Washington.jpg
razen če si misnla kako drugačno vijolično
O, hvala za dozo vijolične
sem se probala potrudt da kej res zelo vijolčnega najdem
ker vem kakšna sem jst na dneve ko imam pomanjkanje rumene 
Oo, rumena in vijolična se menda krasno dopolnjujeta
ne krasno… čudovito, fenomenalno
http://farm1.static.flickr.com/57/1902504175a61880921.jpg?v=0 http://farm1.static.flickr.com/192/44602190866f3ae65a0.jpg?v=0
men gresta ful dobr skupi. razmišlam o nakupu vijoličnih hlač, za k rumenim allstarkam
Ummm … a se igrava “now you see it, now you don’t” ?
Najlepši odtenki vijolične.
Hm, v prvem komentarju sicer JE link, ko pač dam ‘Uredi’. Ne poznam skrivnosti bloga, res ne.
In psihedelične barve ob Robertovem glasu so … ammm … hmm … priceless
Jaz sem se letos kar zlil v te barve …
It’s a funny thing … spominjaš na nekoga, ki sem ga dolgo nazaj poznala, res, ej, prisežem
PRISežeš?
Bad memories?
PRISežem
Niti ni bilo časa za delanje spominov, but it was nice.
Ah, ti kvikiji …
Samo, da je bilo najs.
Naaah, it was just a mental masturbation.
Je samo zanimivo, da se nekatera (obče znana) dejstva prekrivajo. Krneki.
Should I be scared?
Nisem hotela tega, pač, delila sem s tabo (in drugimi naključnimi) svoje misli
Ne bit žalostna, ker ne bom mogel zaspat.
Si mal zamešu
Jst sem tista, ki ne more zaspat jezna!
Nisem nič zamešal, si bom pa novo informacijo zapisal za uho.
Nikoli ne veš, kdaj utegne priti prav …
V bistvu ravno ugotavljam, da nikoli nisem vedela, kaj pomeni ‘zapisati si za uho’. Porazno. Sem mislila, da je to isto kot ‘pišmeuh’. Vsak dan nekaj novega. Kul.
Simpatično.