Ne dam.
22 08 2008Vsake toliko časa pogovore ob zelenem koktejlu zmoti oseba, s plastificiranim sporočilcem v rokah. Kubanski natakar s svojim prefinjenim glasom začne zbijati norčave šale: “To je kriminal! To je povezana mafija, preoblečena v uboge, trpeče civiliste. Decembra imajo, kot vsak kolektiv, zaključne žurke.”
Mama, ki bi naj imela doma nešteto otrok, ki dobijo kosilo le enkrat tedensko, brat, ki bi naredil vse za svojo sestro, ki je na smrt bolna, operacija pa stane vsaj 2000 ojrov, stric, kateremu nečak umira, ravno tako zaradi tega, ker si ne morejo privoščiti dragih zdravil … Polno zgodb, napisanih, navadno na računalnik, na kos papirja, s katerim se nemo sprehajajo od mize do mize, od srepih pogledov, do nekoga, ki iz drobižnice vzame par centov in jih poda v umazane dlani. Plastificirana varianta je za deževne dni. Zelo priročno!
Včasih sem vsakemu dala. Če ne bi, bi me pekla vest. Rada sem plačala kakšnemu brezdomcu pivo in tako izvedela kaj o njegovem življenju. Še raje kot dajanje denarja, sem se sprehodila do trgovine, kupila štručke in sok ter to ponudila klečeči mami z otrokom ob strani, ki sta prosjačila na Šuštarskem mostu. Nekoč sem se, žalostna, kot vedno, sprehajala po mestu, nakar mi pot prekriža stara ciganka. Pogledala me je globoko v oči, vzela mojo dlan in začela govoriti o tem, kaj me čaka v življenju. Najprej sem jo poslušala, ko pa je rekla, da naj stavim vse, kar imam v denarnici, na svojo srečo, ki me nedvomno čaka nekje v prihodnosti, sem se začela poslavljati. Naivna punca je končno prepoznala primer natega.
Razmišljala sem, kako se počutijo oni. Kako prenašajo opazke, nesramnost. Mogoče si misli umirijo s cigaretom, ki ga naprosijo pri mimobežečih. Mogoče si odtegnejo delež nabranih cekinov in posledice stresnega dela utapljajo v rujni kapljici. Ne vem. Ne vem, kaj se zgodi z njimi, ko pade noč, ko se mesto sprazni. Verjetno doma čakajo na novo jutro, ki pomeni nov delovni dan.
In taki ljudje ne spadajo v kategorijo “Kralji ulice”, ker imajo drugačen pristop, drugačne želje, drugačen pogled, drugačen nasmeh.
Resolucije Plemenitega?
A se sam men zdi al par let nazaj ni blo tulk tega prosjačenja od mize do mize? Al se pa pač ne spomnem. Ne vem no.
Draga Bjača
Ma, jst pa mislim, da se je to mogoče malo umirilo. No, res pa je tudi, da pred petimi leti nismo toliko po kavicah hodili
Martini na martinovo?
šur. če lahk tud gregorja na gregorjevo.
Kdaj bi pa potlej Alenko?
Še dobro, da zapisa nisem začel brati s tretjim odstavkom …
Če pa po pravici povem, Pris, je pa tudi meni smeh ušel ko sem to prebrala:)
chb, kaj bi z Alenko? kaj lahko sploh narediva?
Draga Bjača, Pris (po zelo abecednem vrstnem redu)!
Oba sta packa (čeprav s tem v bistvu ni nič narobe, ampak zdaj je čas za moraliziranje)!!! Kako si drzneta pomisliti, da sem slovenska različica Samantje Jones, ko pa mi je rezultat v cosmopolitanskem vprašalniku “katera od štirih seksulj si ti” pokazal, da sem ultra puritanska Charlotte!
In Cosmo ne laže!
Anywayz, Alenko bomo odpeljali na polja klavnice in jo dušili s krvavim plinom. Ah, kako sem kruta!
Nisi ti kruta, kruta je Alenka.
protestiram!