Baby, I did a bad bad thing …

DEŽUJE

mokre, puste ceste/ dežuje/ hodim/ okrog mene ljudje/ ne vidim/ ne slišim/ ne čutim/ okrog mene ljudje/ strah me je/ poskusam teči/ poskušam zbežati/ ne morem se premakniti/ kri/ okrog mene ljudje/ ne vidim/ ne slišim/ ne čutim/ okrog mene ljudje …

… samo osvežujem spomine, počutje je pa - oh, dobro, hvala. Na srečo sem si začela lase sušiti s fenom, drugače ne bi nikoli prišla do nadpomembnih spoznanj.  Pihanje toplega zraka proti meni na meni dela čudeže. Res. Kalorifer in fen sta moja najljubša predmeta; ni pomembno, koliko stopinj kaže termometer v sobi, dodatna toplota je vedno dobrodošla. Pravkar se je razvila nova obsesija. Katera že? Tisočsedma?

Ne, ne znam urejati besedila.

Oplazila me je nedeljska osamljenost. Pa ravno danes! Pa ravno na nedeljo! Pa ravno mene … Dlačiče na vratu, ki jih premorem, so svojo naravno lego zamenjale za erekcijsko. Dvignile so se, mene pa je oblival mrzlo leden pot, katerega nisem imela namena brisati s čela in vratu. Kljub temu, da me je spanec izpustil iz svojih krempeljcev šele okoli poldneva, se mi je dan v moji prazni hiši vlekel kot kak kvazi artističen film, katerega so osnovali neki ljudje z AGRFT-ja.

Naokoli je vladal mir, kar bi me v drugačnih okoliščinah neznansko razveseljevalo. Danes pa sem si želela trušča, najbolj pa človeškega glasu. Neznani zanos me je odvlekel na sprehod. Korakanje po praznem svetu se je zdelo strašansko morbidno. Nikjer nikogar. V iskanju kateregakoli človeškega primerka sem tako korakala po parku. Med potjo sem se ves čas odkašljevala, da bi bil moj glas ob srečanju s komerkoli čist. Večdnevna deprivacija socialnih stikov se je kazala tudi v glasu, ki ga nisem ne vem koliko uporabljala. En pozdrav, en pofukan pozdrav in pogled v oči si želim.

Skoraj obupana nad postapokaliptičnem stanjem sem zavila na pokopališče. Vsaj nekaj človeškega, sem pomislila. Postopanje med številnimi nagrobniki, branje letnic rojstev in smrti. Računanje z življenji. Pogorele sveče so samo še stopnjevale tesnobo. Potegnila sem roke iz žepa in jih z nekaj marmornatih končnih postaj odnesla v smeti. Ob odhodu sem se še enkrat obrnila, kot da bi sama sebi hotela dati potrditev, da sem dobro opravila. In zaradi strahu, da sem spregledala kakšno živo postavo.

Nazajgrede pa je na klopci ob poti, po kateri sem hodila, sedel mlad fant, s kapuco čez glavo, in čakal psa, da mu ta prinese nazaj kos mokre veje. Šla sem mimo in - pozdravila. Z nasmehom. Ja, tudi to je mogoče. Spogledala sva se, potem pa sem se z živahnimi in odločnimi koraki odpravila domov. Mrzle roke sem si položila na obraz in zadihala. Bila sem potešena. In sem še.

Zbujanje je samo možnost za ponovno spanje. S spanjem morebiti pridejo še sanje, v katerih nastopata samo konj s pohabljeno zadnjo nogo ter oskubljenim repom in mož, čigar brada je že zdavnaj osivela in se sprašuje, ali se je kdaj poročil. Vsak spanec prinaša priložnost novega nadaljevanja ravno teh sanj in s tem nova nadaljevanja njunega popotovanja. Trenutno sta izgubljena nekje v Laosu.

Moževe roke so nenavadno gladke, kljub delu, ki ga opravlja, kljub letom, ki so za njim. Neskončno si želi umreti. Neskončno. V sanjah se sliši njegov proseč glas Just shoot me. Oh, the sweet bullet from a pretty BLUE gun.

V spokojnih nočeh, ko sta s konjem preveč utrujena, poiščeta drevo in enostavno počivata. Dokler ne omagata in končno zaspita, se vneto pogovarjata o vesoljskih ladjah. Govori samo mož, konj pozorno posluša. Vsake toliko časa, ko mož razkrije kakšno skrbno varovano skrivnost - na primer, da se odpira nov MaxMara butik - pa celo zarezgeta. Ne marata nočnih metuljev in vseh izdelkov znamke SONY. Nekoč je konj vlomil v trgovino in do zadnjih žic zmaličil vse artikle, na katerih so bile te štiri črke v tem zaporedju. Takrat sta zapustila svoj bazen somraka in se odpravila proti ne tako znanemu japonskemu mestu …

Z dežjem pridejo tista siva jutra, ki človeka nehote priklenejo na mehko posteljo pod toplo odejo. Jutro se prevesi v dan, sivina pa ostaja. Dežne kapljice polzijo po oknu. Postale so nova priložnost za igro mačke na okenski polici, katere pogled spremlja sleherni peresni trk dežja ob steklo. Zvečer, ko se tema naseli, kamorkoli se oko zazre, pa padanje dežja pridobi na čarobnosti. Ob pogledu proti cestnim svetilkam, seveda. Glasnost zvočnikov navijem do konca, da se sliši do neba, do nebes! in se predam Ludvigu in njegovi Deveti. Gledanje skozi okno, premik na blazine na tleh, vihravo korakanje proti oranžni mizi. Konec je z nasiljem. Za danes.

Nestrpno bom čakala na spanec. Zdelo se bo, da ga ne bo od nikoder. Potem bo - tema. In ponovno glasba cenjenega Beethovna, a tokrat z zasanjanim pridihom.

Ja, september je … za te stvari. Septembra mi vse diši - skoraj tako zelo kot nova dišava The one od D & G. Diši mi poležavanje na ležalniku s knjigo v roki. Na desni strani velik kozarec limonade (brez dežnička, žal) in pepelnik, poln ogorkov. Diši mi septembrski veter, ki raznaša pepel naokoli, sonce pa se bori z drevesnimi vejami, da bi me doseglo. Ogromna sončna očala, s katerimi zakrivam obraz - in predvsem svoje nemirne oči - me prepričujejo, da česar jaz ne vidim, ne more videti mene. Počutim se varno, ker ne vidim nikogar. Torej nihče ne vidi mene, kajne?

You don’t care about us.

S strmenjem naravnost v sonce poskušam razločiti demone, ki me preganjajo. Neuspešno. Demoni so uspešni pri opravljanju svojega poslanstva, moja sposobnost razločevanja ni. Uspešna. Pa ni premočna svetloba tista, ki mi megli vid, um in čustvovanje. Razlita voda, obarvana od čopičev, ki jih namakam vanjo, kaplja na moje prste na nogah. Pustim, da z mize stečejo še zadnje sledi nje. Prestrašeno čakam, kaj se bo prikazalo na platnu dneva. Bojim se preveč intenzivnih barv, ker imajo premočan efekt, tako so detajli prezrti. Čakam. Čarobne pobarvanke. Nalahno grem z vlažnim prstom po podobi in neobarvano postane bledo obarvano. Prisrčno.

Dirt is temporary. In nikoli je zelo daleč stran. Dotikam se mask, ki so nekdaj nekomu pripadale. Ko jih odmaknem, se za njimi ne skriva nihče. Postavljene na steklene police se zdijo zdolgočasene. Nekatere odvratne. Nekatere si me želijo, jaz pa njih ne. Čakajo. Kar naj. Nohti so že pogrizeni, bolj ne gre. Vzamem oster skalpel in se primem za lase. Močno. Konico položim na rob čela. In potegnem. Zaskeli. Po sencah gre lažje. Zatakne se pri ušesih, ker ne vem, kje poteka linija. Pred ali za. Odločim se pred. Naokoli po čeljusti. Face off. Če zlepim vsa razbita ogledala tega sveta, se bom še kdaj videla?

Toliko svetlobnih let narazen nista niti najbolj oddaljena objekta v univerzumu, kot sem jaz oddaljena od sebe.

Pogled v ogledalu.

Ne vidim te, ker ti ne vidiš mene.