Staring at the Sun
4 09 2008Ja, september je … za te stvari. Septembra mi vse diši - skoraj tako zelo kot nova dišava The one od D & G. Diši mi poležavanje na ležalniku s knjigo v roki. Na desni strani velik kozarec limonade (brez dežnička, žal) in pepelnik, poln ogorkov. Diši mi septembrski veter, ki raznaša pepel naokoli, sonce pa se bori z drevesnimi vejami, da bi me doseglo. Ogromna sončna očala, s katerimi zakrivam obraz - in predvsem svoje nemirne oči - me prepričujejo, da česar jaz ne vidim, ne more videti mene. Počutim se varno, ker ne vidim nikogar. Torej nihče ne vidi mene, kajne?
You don’t care about us.
S strmenjem naravnost v sonce poskušam razločiti demone, ki me preganjajo. Neuspešno. Demoni so uspešni pri opravljanju svojega poslanstva, moja sposobnost razločevanja ni. Uspešna. Pa ni premočna svetloba tista, ki mi megli vid, um in čustvovanje. Razlita voda, obarvana od čopičev, ki jih namakam vanjo, kaplja na moje prste na nogah. Pustim, da z mize stečejo še zadnje sledi nje. Prestrašeno čakam, kaj se bo prikazalo na platnu dneva. Bojim se preveč intenzivnih barv, ker imajo premočan efekt, tako so detajli prezrti. Čakam. Čarobne pobarvanke. Nalahno grem z vlažnim prstom po podobi in neobarvano postane bledo obarvano. Prisrčno.
Dirt is temporary. In nikoli je zelo daleč stran. Dotikam se mask, ki so nekdaj nekomu pripadale. Ko jih odmaknem, se za njimi ne skriva nihče. Postavljene na steklene police se zdijo zdolgočasene. Nekatere odvratne. Nekatere si me želijo, jaz pa njih ne. Čakajo. Kar naj. Nohti so že pogrizeni, bolj ne gre. Vzamem oster skalpel in se primem za lase. Močno. Konico položim na rob čela. In potegnem. Zaskeli. Po sencah gre lažje. Zatakne se pri ušesih, ker ne vem, kje poteka linija. Pred ali za. Odločim se pred. Naokoli po čeljusti. Face off. Če zlepim vsa razbita ogledala tega sveta, se bom še kdaj videla?
Toliko svetlobnih let narazen nista niti najbolj oddaljena objekta v univerzumu, kot sem jaz oddaljena od sebe.
Pogled v ogledalu.
Ne vidim te, ker ti ne vidiš mene.
I’ve been looking in the mirror for so long That I’ve come to believe my soul’s on the other side All the little pieces falling, shattered Shards of me, too sharp to put back together Too small to matter But big enough to cut me into so many little pieces If I try to touch her…
And I bleed, I bleed And I breathe, I breathe no more
Take a breath and I try to draw from my spirit’s well Yet again you refuse to drink like a stubborn child Lie to me, convince me that I’ve been sick forever And all of this will make sense when I get better But I know the difference Between myself and my reflection I just can’t help but to wonder Which of us do you love And I bleed, I bleed And I breathe, I breathe no more
Evanescence - Breathe No More
beach … tud če ne zlepiš vse ogledal tega sveta, se lohk vidš … če hočeš … pa če zlepiš vsa, ni nujno, da se, če nočeš … vse je v tvojih rokah … a ni to dober filing … sej pravm … life is a beach
Jaz imam tudi dišavo od teh dveh gejev.
Zakaj pa namesto lastnega obraza ne snameš kože z obraza demona, ki te najbolj preganja, in si jo ob opisanih priložnostih natakneš za ultimativni fingerpaint lastne usode? Po moje bi znalo pomagati …
boljše vprašanje je, kaj razbito ogledalo reflektira.
dobro jutro, madam.
v vsakem koščku razbitega ogledala je tvoja podoba! več koščkov…….več tebe. in vsak košček je refleksija istega bistva. kjut
O, že kakšna dva dni nisem slišala/prebrala tako briljantne ideje! Več koščkov, več tebe. To si moram zapomniti
Pa si si res zapomnila? A?
Sam pozdravt sm te hotla za dobro jutro, drgač.
Sam ne maram preveč obrablenih fraz, tko kt tut ti ne..
Hm, v bistvu sem si res zapomnila. Spomin me zapusti samo takrat, ko jaz želim tako
Dobro jutro tudi tebi, TINA. Čeprav slutim tu zadaj eno zaroto. Ali pa sem samo pretirano paranoična …
P.s.: U are not cold at all?