Baby, I did a bad bad thing …

Dežuje, ampak danes Tožibabe niso moja prva asociacija na zunanje stanje. V bistvu pa iger (in kruha) z asociacijami nikoli nisem preveč marala; ker me nekatere stvari ne spomnijo na nič, druge pa v moji glavi vzbudijo prebizarne slike za razkrivanje, even to my shrink.

Kakorkoli, v svojih starih in prevelikih (o tem, zakaj prevelikih, ne bi izgubljala besed, ampak le toliko: večino čevljev si kupim eno številko prevelike, in ne, tega ne naredim po pomoti) Vansovkah, v katerih sem pred leti najverjetneje pohodila močerada, smo se odpravili na sprehod, ki je v teh dneh postal že skoraj da ritual.

Ker sem si s svetilko svetila pod nogami, sem lahko na cesti in ob cesti videla stvari, ki jih drugače v popolni temi ne bi. Tako je tam sredi ceste počivala žaba. Naj sporočim sama sebi, da je to bila prva priložnost, da sem še živečo žabo videla v naravi - torej ne v kakšnih terarijih in podobnih nenaravnih okoljih. Bila je pri miru, tako da nisem vedela, ali je še živa ali ne. Ko sem jo z bilko dregnila v krak, se je le-ta nekolikanj premaknil, zatem še drugi, tako da se je za par centimetrov premaknilo celo žabcino telesce. Ampak ne v pravo smer, to je na rob ceste, ampak še bolj proti sredini, kjer bi jo neusmiljena kolesa kakšnega grdega Nissana kratkomalo razmesarila. Srce in ostali vitalni ograni so mi drgetali od strahu, saj ni nič kazalo, da bi si žaba premislila glede samomora. Ni mi preostalo drugega, kot da sem zbrala ves svoj pogum in jo na hitro s konico čevlja oplazila. Ona pa nič. Kot da me ignorira. Kot da ji moje teženje ne seže do mišic v krakih, ki bi povzročile, da bi se nastanila nekje na varnem. Avto se je približeval, do grozljivega konca regastega življenja je bilo še samo nekaj sekund. Najverjetneje tudi do mojega. Prigovarjala sem ji, kričala, bila sem že na robu solz, takisto na robu življenja, avtomobil je namreč že pričel z zaviranjem, ko se je gospodična le odločila in skočila na travo ob tej prometni cesti. Oddahnila sem si in počasi, še vedno s pogledom na brezrepi dvoživki, stopala dalje. Vesela, ker sem rešila drobno bitje, sem se odpravila tja, kjer počivajo umrli.

V upanju, da bom ta dan še komu ali čemu rešila življenje, sem ves čas osvetljevala vsak svoj korak. Na poti nazaj pa sem, na nasprotni strani ceste kot prej, zopet zagledala žabo. Seveda sem se, medtem ko sem iskala primerno bilko za pregon s ceste, začela jeziti in kregati in repenčiti in kolniti, da če jo moram od zdaj naprej ves čas imeti pod nadzorom. Pa sem stopila bliže, počepnila in videla, da ji iz krakov zeva meso. Njene mišice.

Ne znam reševati življenj. Niti svojega.

Je pa to meso res podobno piščančjemu, kot pravijo. Čeprav ne jem ne enega, ne drugega. Tudi tretjega ne, kaj šele dvanajstega.

Preveč pišem in preplitvo diham. Šit.