Baby, I did a bad bad thing …

S premajhno količino zbranosti in nenehnim opletanjem prekrižane noge se je intenzivnost krvoločnosti obotavljanja zmanjšala. Danes je četrtek in danes so moji svetli lasje sijoči, veke pa napackane s temno modrim prahom. Hodim tiho, komaj opazno se smehljam in pijem kapučino iz avtomata v plastičnem lončku. Ob četrtkih sem človeška in nehote v središču pozornosti. Ne želim se ukvarjati z določanjem stopnje pomembnosti ljudi okoli in ravno zaradi tega se v kasnejši tišini zavem, da sem neverjetno dobra v izrekanju neumestnih besed ljudem, ki jih ne poznam. Včasih mi ne preostane drugega, kot da padem in naredim iz sebe klovna. Mogoče bom pa dobila še eno priložnost, si mislim.

Vedno imam v mislih, da se v sencah interakcij skriva zver, ki bo skočila vame, ko se bom mukoma prikradla v skrite kotičke, in mi bo iztrgala srce. Čeprav vem, da bom nekega dne zbrala pogum in paket s črnimi satenastimi čeveljci rdečih podplatov poslala – in čakala na odgovor.

Kadarkoli pripravljam izbrane misli za razstavo, se prestrašim in z nonšalantnostjo izbrišem pričakovanja obiskovalcev. Nevarnost črne luknje prepletanja je vedno prisotna, a me je že od nekdaj zabavala. Privlačila. Izgubiti se v temi – v tebi. In se iskati. In se najti. V temi, v tebi. Učinkovina, ki odloča, je strupena. Strup, zažrt v vene, pa daje božanski občutek … Dokler si na silo ne vbrizgam protistrupa, ki razklene verige, odplete prepletenost in ruva srca izpod reber.

And so it is just like you said it should be.

Sanjam, da umiram. Da v počasnem posnetku doživljam, kako metek iz brzostrelke potuje proti meni. Proti sredini mojega čela. Začutim, ko se dotakne kože, ko predre čelnico, ko se prebije do sredine. Čutim, kako imam v sebi metek. Čutim tudi, ko začnem izgubljati zavest, čutim, ko preneham dihati. Čutim, ko umrem. Mrtvo padem na raztrgano žimnico, ki odda velik oblak prahu, ko negibna obležim. Kar bi se v realnosti zgodilo v dveh sekundah, se v mojih sanjah raztegne v potopis metka.