Baby, I did a bad bad thing …

Izbrala sem že večkrat preizkušen način, ki se je sicer vedno izkazal za neuspešnega, in se lotila reševanja težav. Seveda, tudi tokrat ni delovalo. Ko sem dvignila obraz iznad umivalnika in se zazrla v ogledalo, v svoje rdeče oči, v svoje nepočesane lase in napol krvaveč nos, sem tako obstala kar nekaj minut. Kot da se mi je zgodil blackout, pass out, whatever. Nobene misli v glavi, nobenega občutka v srcu in glasilke so se obnašale, kot da še nikoli niso slišale, kaj je njihova naloga. En prazen nič se je naselil v in okoli mene, tišina. Kaj pa mi je drugega preostalo, sem si mislila, ko so kapljice vode z obraza padale na moje prsi in polzele do pasu, kjer jih je tkanina posrkala vase … Tudi mokri obrisi, ki so jih pustile za sabo, so se počasi sušili na topli koži. Spet je bilo vse kot sedem minut prej. Dvanajst minut prej sem namreč zaradi misli na množico ljudi in zaradi misli na eno osebo želela ekspresno hitro zatreti morebitna tesnobna občutja, ki bi se lahko iz tega še razvila. Res, kaj pa mi je drugega preostalo? Ponovila sem znani ritual in nekako pristala iz oči v oči sama s sabo.

Komaj sem še zdržala. Slekla sem preostala oblačila, jih zmetala na tla in po prstih šla do tuša. In spet – kaj pa mi je drugega preostalo? Vroča voda je objela celo telo, je topila spomine, jih spirala z mene. Grobo, pregrobo sem drgnila kožo, kot da bi pordelost pomenila očiščenje, pozabljanje, svežino in čisto vest. Vsak stik razdražene kože s skoraj vrelo vodo me je zapekel. Ko sem ovita v mehko brisačo spet po pomoti ujela svoj odsev v ogledalu, sem videla na obrazi tisti izraz, “who-am-I-kidding” izraz. Kaj pa mi je drugega preostalo?

Oklepam se sranja. Ne vedno. Samo v ključnih trenutkih.