Baby, I did a bad bad thing …

Vsake toliko časa pogovore ob zelenem koktejlu zmoti oseba, s plastificiranim sporočilcem v rokah. Kubanski natakar s svojim prefinjenim glasom začne zbijati norčave šale: “To je kriminal! To je povezana mafija, preoblečena v uboge, trpeče civiliste. Decembra imajo, kot vsak kolektiv, zaključne žurke.”

Mama, ki bi naj imela doma nešteto otrok, ki dobijo kosilo le enkrat tedensko, brat, ki bi naredil vse za svojo sestro, ki je na smrt bolna, operacija pa stane vsaj 2000 ojrov, stric, kateremu nečak umira, ravno tako zaradi tega, ker si ne morejo privoščiti dragih zdravil … Polno zgodb, napisanih, navadno na računalnik, na kos papirja, s katerim se nemo sprehajajo od mize do mize, od srepih pogledov, do nekoga, ki iz drobižnice vzame par centov in jih poda v umazane dlani. Plastificirana varianta je za deževne dni. Zelo priročno!

Včasih sem vsakemu dala. Če ne bi, bi me pekla vest. Rada sem plačala kakšnemu brezdomcu pivo in tako izvedela kaj o njegovem življenju. Še raje kot dajanje denarja, sem se sprehodila do trgovine, kupila štručke in sok ter to ponudila klečeči mami z otrokom ob strani, ki sta prosjačila na Šuštarskem mostu. Nekoč sem se, žalostna, kot vedno, sprehajala po mestu, nakar mi pot prekriža stara ciganka. Pogledala me je globoko v oči, vzela mojo dlan in začela govoriti o tem, kaj me čaka v življenju. Najprej sem jo poslušala, ko pa je rekla, da naj stavim vse, kar imam v denarnici, na svojo srečo, ki me nedvomno čaka nekje v prihodnosti, sem se začela poslavljati. Naivna punca je končno prepoznala primer natega.

Razmišljala sem, kako se počutijo oni. Kako prenašajo opazke, nesramnost. Mogoče si misli umirijo s cigaretom, ki ga naprosijo pri mimobežečih. Mogoče si odtegnejo delež nabranih cekinov in posledice stresnega dela utapljajo v rujni kapljici. Ne vem. Ne vem, kaj se zgodi z njimi, ko pade noč, ko se mesto sprazni. Verjetno doma čakajo na novo jutro, ki pomeni nov delovni dan.

In taki ljudje ne spadajo v kategorijo “Kralji ulice”, ker imajo drugačen pristop, drugačne želje, drugačen pogled, drugačen nasmeh.

Resolucije Plemenitega?

Tista, ki je ne smem imenovati, se je odločila, da mi ne bo oporekala. Ukazala sem, da se gre po parih tednih odprtja celjskega KMŠ-ja preveriti sceno.

Mogoče je moja intuicija izbrala napačen dan ali pa je tam vedno tako - bedno? Ali pa se jim za moj prvi obisk oprosti.

Nekoč je neko trodimenzionalno bitje izjavilo, da za v KMŠ moraš bit nasekan. Strinjala sem se. Ampak takrat sem poznala samo ljubljanskega.

Rekla sem si, da se za pravo lokal patriotko spodobi podpora domačemu klubu. Ki pa to ni. Ne, ljudje, vsi, ki ste govorili, da smo dobili nekakšno zamenjavo za Kljub ali Underground, ste me nategnili. Oh ne, ne vem, zakaj sem vam verjela. Bila sem razočarana. Začne se s

KAVARNO.

Nothing special. Še en plac, kjer se bo mularija zjutraj dobivala na kavici s kozarcem vode in prešpricala mnogokatere šolske ure. Kdo bi jim zameril, vsi smo bili (ali pa smo še) takšni. No, v večernih uricah seveda ni bilo mladine, je bila pa t.i. celjska srenja, ki je too posh za hojo po stopnicah navzgor in miganje z ritko, saj se lahko zgodi, da se frizurca uniči, da puder odstopi od obraza … ali pa so samo nenavajene nogice bile že preutrujene za štorkljanje v grdih špičakih, ki, btw, sploh niso več in!!!

In v prvem nadstropju imamo ROCK sceno. Kao. Maaaan, res je, bila sem dodobra podprta z alkoholom, zato me naj ne bi nič smelo pretirano motiti. Ampak surprise, surprise - me je! Ampak Chb se lahko prilagodi v trenutku in se zabava še v tako mizernih situacijah. In ravno to sem tudi storila, kajpa! No, it was not THAT bad, ampak do hvaljenja oziroma odobravanja sem šele sedaj nameravala priti. Torej, kljub (ne, ni to Kljub) vsemu me je presenetila sproščenost folka, ki je muval ob ritmih BFM - ta muska se je vrtela še pred polnočjo. Potlej pa je prišla na vrsto tudi kakšna Bandiera rossa, tako da so bili vsi zadovoljni, nekateri celo zadovoljeni! Ma, rečmo, da razumem wannabe DJ-ja, da mora pokriti vse okuse, da mora servirat takšno glasbo, ki bo privabljala množice. In ko omenim ‘množice’, vsi vemo, kam pes taco moli, kajne? Ampak to naju s tisto, ki je ne smemo imenovati, ni oviralo. Plesali sva in celo dopustili, da nama častijo pijačo, dve, šest. V bistvu samo eno.

In party girls obdelajo vse flore. Tudi HOUSE. Ki pa - here we go again - je daleč od housea. Pa ne Dr. Housea. You know what i mean. Ampak tam smo se malo zvijali, poželi aplavz, dobili milijon ženitnih ponudb … in odkorakali na čik pavzo. Pa ne na teraso, ker je bilo vse prenagneteno, ampak to ni pomembno.

Na tisto, na kar sem želela opozoriti, sem že skoraj pozabila. Ampak sem se še pravi čas spomnila.

Celje umira. In to ugotavlja vedno več oseb.

Kam naj grem z ljudmi, ki se nam pač ne posluša Rihanne vsakih pet minut, na primer (čeprav Don’t stop the music je lep komadić ), kje naj svobodno opletam z lasmi, rokami in se raSf00kavam? Jp, Meta (for example) mi vse to omogoča. Oredotočimo se na 03 okoliš, prosim.

Vem, ostali ste praznih glav. Kako pričakovano.

The Blair Bitch Project se je, še preden se je dodobra razvila samo ideja, že spravil v pogon. V akcijo.

Dolgčas se da pregnati na najrazličnejše načine. Moja Biatchy in jaz sva se odločili za obisk na farmi, ki zalaga velik del Slovenije z jajci.

Bila je sobota zjutraj. Zjutraj v bistvu pomeni sredi noči, sredi noči pa pomeni ob 4.00 am. Ja, takrat je zvonila budilka, takrat sva se očedili, na priporočilo kmetiča oblekli cunje za kmetovanje (lol), pripravili malico in nahrbtnik, saj naju je čakala deset-urna selitev kokoši. Whatever that means, sva si takrat mislili. 

Ob petih (zjutraj!) sva že stali v vrsti. Kakšni vrsti, povprašate? Stvar ni izgledala nič drugače, kot bom opisala.

Najprej si predstavljajte kakšen izsek it Teksaškega pokola z motorko - tukaj mislim na tiste odročne kmetije. Torej, čas za danitev je šele prihajal, vse je bilo temno, le luči iz hleva so sekale v najine zaspane oči. Naenkrat … Slišiva glasove. Ampak ne katerekoli glasove. To so glasovi, ki so začinjeni z narečjem, če to lahko imenujem narečje. “Jauže, s’mi pernejsu rukavejce duans?” Pa se sliši zamolkel odgovor: “Jo, sjem, sjem. Nô j’h.”

Spogledava se in se nasmehneva. Pač, vsak je drugačen, si prigovarjava. (Mi sprejemamo drugačne, ja.) Tudi midve dobiva rokavice, sicer nama ni bilo jasno, kaj nama bojo, saj kokoši pa menda res niso krvoločne živali. Ampak nočeva se izdati, da sva na tajni misiji, zato se trudiva prilagajati. Bilo nas je … Iskreno rečeno - ne vem, v ocenjevanju številčnosti množice nisem dobra.

Postavili sva se na konec vrste, jasno. Da ne bova izpadli kot popolni luzerki, ki nimata pojma, kako se seli kokoši. In potem pride. Kdo? Šok. Šokantno šokanten šok.

Ženice so iz tistih kletk, ki so vse prej kot pa udobne, VLAČILE kokoši. Vlačenje v tem primeru pomeni prijem za kokoškino nogo in - PUFFF, kokoš že visi z glavo navzdol, medtem ko jo ženica drži za tisto ubogo eno nogico. Tako naredi še s štirimi kokljami in ti jih poda v eno roko, potlej pa naredi še en tak šopek in ti ga pomoli v drugo roko. Sedaj je na vrstu ta slavna selitev. Selitev kokoši. Pot poteka nekako tako: najprej slalom (ali bolje rečeno VELEslalom) med temi valilnicami ali domovanju kokodajočih bitij, nakar se postaviš v ŠE ENO kolono. Ta pa vodi do prevoznega sredstva (zaradi teme ne vem, ali je to bil traktor ali kakšen kombi), kjer te živali spravijo v rumene plastične zaboje (s plastičnimi rešetkami), ki merijo v višino največ 30 cm, ampak tudi to je verjetno pretiravanje. Evo, recimo - 28 cm

Občutek, ko držiš deset kokic v rokah, je grozen. Čutiš njihov krvni obtok, kako jim utripa srce. Ko jih take, z glavicami navzdol, izročiš tistim pubertetnim mulcem, ki so ravno prav sadistično kruti, da jih natovorijo, začutiš, da so tretirane kot reč. Pa še Biatchy ima prav, še z neko stvarjo ne ravnaš tako neosebno, tako grobo, popolnoma brez občutka.

Je to prav? V svetu, v katerem se ukvarjamo s toliko absurdi, bi se mogoče lahko tudi še malce z moralnimi načeli in ravnanjem z bitji oz. sobitji.

Rečem lahko samo: STRAN Z JAJCI IZ TOVRSTNIH VALILNIC!!! Ko bom videla kure poplesavati po travi in/ali hlevskem gnoju, jih bom pa poprosila za kakšen jajček, da si ga dam na lase. Menda imaš potem sijoče. Lase, ane.

Ja.

To je uradni osnutek novega, tudi prvega, ampak pustimo podrobnosti, projekta dveh zajebanih djevojk. Ideja se je rodila (bil je carski rez, po naravni poti preveč boli - so djali starejši in bolj izkušeni) nekega popoldneva, ko je Biatchalein po okusnem kosilu predlagala, da se prestaviva iz kuhinje na udobno sedežno in tam do konca spijeva najin priljubljeni šampanjec z okusom jagode. Šampanjec je bil otroški, kakopak! Pri sosedih, v upokojenskem domu, so ravno začeli z renoviranjem, a pametnih glavc to ni zmotilo pri brainstormingu, seveda. Vsi vemo, da kjer je volja, je tudi pot, mi pa se peljemo s kolesom (ali še boljše - s skirojem) po njej. In pridemo v Rim, jasno.

Steklenica se je praznila, pa tudi ideje so počasi nehale deževati. Tako sva vedeli, da je čas za resen podvig - počitek.

A nedokončanih stvari ne maramo. Ideja je padla, mi pa smo izkoristili priložnost in jo pobrali.

Odločili sva se, da je čas za spremembe. In ker sva obe zvesti upornici, bova poTpirali vse, kar ostali nočejo ali si ne upajo, ker jih je strah, kaj bodo sosedje porekli na takšne stvari.

Zavedamo se namreč, da svet divja v smer, ki nas bo prej ali slej pripeljala do - konca. Kje je to, ne vem, a čutim, da ne več tako zelo daleč.

Hm, čutite meglo v tem pisarjenju, jo vonjate, je gosta in bi jo lahko razrezali z nožem? Vem, konkretiziranje pride po navadi na koncu. Ampak ne na tistem koncu, katerega sem omenjala prej, NO WAY, takrat bi že bilo prepozno, se ve.

Torej, začnimo.

Potpirali bomo:

• manjšine, ki jih vase zagledana oblast vedno znova spregleda,

• za bitja, ki še nimajo pravic, a jih potrebujejo - zelo,

• bedne bedneže, ki si prizadevajo, da bi nekoč dosegli najvišjo raven ‘Zen-Bednost’.

To seveda niso vse točke. Vse je še v povojih, kot rečeno, je to samo osnutek.

Biatchy?