Baby, I did a bad bad thing …

Pričujočemu zapisu botruje želja oziroma ukaz (tega dvojega v primerih iz narave nisem nikoli ločila) Nike, ker želi od mene sedem resnic (očitno je, da deklič ne ve, v kaj se spušča!).

Resnica zame ni nekaj permanentnega, nekaj, kar bi držalo kot pribito, nekaj, kar bi veljalo kadarkoli, kjerkoli, s komerkoli. Včasih se zaradi tega zdi, kot da lažem. Pa ne. Vsaj prekomerno ne. Ko nekaj rečem, to takrat tudi mislim. Tisto, kar spremeni moje stališče, so večni dvomi, jasno. Kakorkoli, vseeno sem se potrudila poiskati sedem resničnih resnic o sebi. Za to se je bilo potrebno spustiti po vlažnih stopnicah v temačno klet mojega uma. Ah.

1. Mačke. Obožujem jih, pa še to je preblaga beseda. To so zame (edina) bitja, ob katerih lahko čutim ljubezen in vsa tista topla čustva. Z mano domujeta dve predstavnici teh krasot. Za njiju bi dala življenje. Dobesedno. Včasih, ko se igrata, spita, jesta, umivata izgledata tako ljubko, da me zaboli. Ko se ponoči vse tri stisnemo in zaspimo, vem, da je to tisto, zaradi česar se splača živeti.

2. Ne nosim nakita, torbic in nimam denarnice. Vse, kar potrebujem, imam v žepih, tudi denar, razne izkaznice, bančno kartico, telefon in kar je še take navlake. To je moj upor odraslosti. Nočem in ne bom. Huh, I wish …

3. Nikoli (in ko rečem nikoli, tako tudi mislim) ne oblečem hlač pred nogavicami. Moja mini obsesija, moje bizarno načelo. Sploh si nočem predstavljati, kaj bi bilo, če bi naredila obratno. Včasih, ko se mi kam mudi, in bi bilo bolj praktično najprej obleči kavbojke, tega ne naredim. Govorim si, da bom bonus izkoristila, ko RES ne bo druge možnosti. Čeprav ne vem, kaj bi lahko bilo tako groznega, da bi mi preprečilo opraviti ta ritual.

4. Osrečil bi me prijateljski odnos s hrano. Da bi ne bili več tako nekompatibilni. Da bi jo spustila do sebe, v sebe in jo tam obdržala.

5. Podpiram Britney! In Anno Wintour.

6. V resnici nimam najljubših stvari (filma, glasbene skupine, knjige, barvo …), ker mi je preveč stvari ljubih in ne maram lestvic. Nobenih. V nobenem primeru. A večina dolgočasnih ljudi, s katerimi moram na svoji poti v življenju občevati, vprašajo ravno take stvari. Zavoljo tega sem si izbrala najljubši film, Zerkalo, najljubšo glsbeno skupino, Sigur Ros, najljubšo barvo, vijolična, najboljšo knjigo, Vojna in mir, najljubšo pijačo, metin čaj, in v prostem času (tudi to je, oh, tako zelo priljubljeno vprašanje) rešujem sudoku.

7. O ljudeh raje vem manj kot več. Še eno izmed mojih načel, po katerem se ravnam. Tudi o sebi vem raje manj kot več. Y’all can’t handle the truth. Heh.

P.s.: V resnici sem se zabavala ob pisanju tega.

Premagovanje patološke obupanosti se zdi brezupno. V vsesplošnem nemiru misli ni mogoče biti razsoden. Prav se potiho spremeni v napačno, želja brez besed postane krivica, zavedanje se pretopi v sram in resnica v bolečino. Pot, ki se vije za menoj, je moja. Moja preteklost. Ni je veliko, preteklosti. V skoraj enaindvajsetih letih življenja sem živela le osem mesecev. Verjetno kakšen dan ali dva manj. Takrat sem dihala, dovolila čutom in čutilom, da nemoteno opravljajo svoje naloge, verjela sem, da bo drugače. Ko sem se znašla na mehkih oblakih, sem si domišljala, da sem še bliže. Življenju. Nisem slišala oddaljenih klicev, vpitje sem preslišala, medtem ko sem srebala grenak metin čaj pri mizi za dva. Za dve. Verjela sem.

Letina življenjskih spoznanj je to leto revna. Lepljenje cordisa pač ni mačji kašelj. Opustila sem čakanja na taxije v dežju, pozabila, kaj je sproščenost in ponovno stopila na tla, da nisem še naprej gledala na svet zviška. Odvadila sem se kajenja in odkrivala čare nedruženja. V redkih trenutkih človeškosti se je izkazalo, da imam še vseeno družbo za reševanje sveta ob pivu, za žalovanje za dolgimi lasmi in podobne nadpomembnosti življenjskega pomena, a se je za to včasih potrebno oglasiti na telefon ali se odzvati na zvonec pri vratih. Kupovanje čevljev in črnih oblekic pa sem si pustila za naslednje leto. Step by step.

Nočem se bati in nočem obžalovati. Ne obljubljam popolnosti, ker sem ugotovila, da je v resnici nočem. Čeprav bo ta nepopolnost popolna. Ne morem imeti počesanih las, popolno namazanih ustnic in suknjiča namesto pižame naenkrat. Nepočesanost zagotavlja perfekten make-up, suknjič pa urejeno lasno naglavje brez sledi pudra in blusherja. You can’t have it all. V iskanju same sebe se bom pomudila v naročju ranocelnikov in rednih obrokov. Ne verjamem. Še.

Step by step.

Ne puščam sledi.

Kako obožujem vonj po božiču, po nespametnem zapravljanju za idiotske figure za na božično oziroma novoletno smrečico, kako mi dišijo trgovski centri v tem času, zato še raje izkoristim čas in obiščem WC-je v njih (trgovskih centrih, that is). Ne upiram se zavajanju, verjamem v točke zvestobe, ki jih pa nikoli ne izkoristim. Kot vsi tudi jaz drsim med policami, da najdem božični čaj, cimetove dišeče sveče, Lindtov Lindor, katerega embalaža je obarvana v decembrski čas, in 75 cl plastenko Eviana, da mi možgani ne zgnijejo od vse te plehkosti, ki me prežema ob takih časih. Najbolj pa me ganejo puhasti kimajoči pingvini, speči polarni medvedi in mirujoča veverica iz Ice Age, ki jih postavijo na sredo vsega dogajanja, kjer jih triletni otroci opazujejo. Jaz pa se jih še dotaknem.

Rada se soočam z realnostjo (vem, slišali ste že boljšo šalo, ampak priznajte, da se ta uvrsti med TOP 5), najraje imam, če je le-ta kruta, hm, poetična, osamljena in bedna, heh, mizerna, zato ko pridem domov, prebiram Gnus. Kar naprej. Ker mi je všeč, Gnus. Potem pa sem včeraj, nič hudega sluteča, doživela padanje snežink. Tega sem se veselila kot narkoman heroina, ki čaka dilerja. Res. Vsake toliko časa sem šla preverjati na hišni prag, če še ledena mana kar pada. Vsakokrat sem kriknila in se pogovarjala s temo in snežinko, ki se je stopila na moji topli dlani. Vzhičenost je tako spet prikolesarila na površje. Dokler niso jezni obrazi začeli bolščati vame. Takrat se prestrašim in še sama postanem besna.

Dom je obarvan v rdeče. Rdeče zavese, rdeč prt, rdeče sveče, rdeč krožnik. Ni pa rdeče krvi … Ne pogrešam je, a je vseeno čuden občutek, ker je ni. Ker ni ran na zapestjih. Ker so še samo spomini, ki zabolijo in osolzijo oči, ki še vedno gledajo nazaj - ker ne znajo naprej. Malce anatomskih nesmislov nikoli ne škodi, kaj? (Neoporečna očesna mišica ne dovoljuje očem, da bi gledale nazaj, d’oh!)

Obetajoča snidenja me strašijo. Nimam občutka za zmernost pri navajanju informacij o preteklih dogodkih. V bistvu sploh nimam občutka za kakršnokoli zmernost. Podpiram misel, da je manj več, da je manj ravno dovolj, a večkrat pozabim na to pravilo. Se mi zdi. Zdravilo za mučno tišino je alkohol. Ali vreme. -Imamo pa že pravo zimo, kajne? -Ja. Sneg …

Mehkoba še nikoli ni bila tako nezaželena, osovražena, boleča, še nikoli ni bila tako - mehka. V vsakem dotiku jo čutim, čutim jo ob vdihu, ob izdihu, to mehkobo. Ovila se je okoli mene in ima lastnost trdovratnosti. Trdovratnost (sindrom reševanja križank). Zvesta spremljevalka mehkobe je črnina, ki se ne zmeni za sonce. In če bi lahko živela večno, bi ne obžalovala petnajstih trupel. Ker ne morem, čakam, da se zgodi. Čakam.

Čakam na snežinke in na tisočere lučke. Tokrat brez jointov in velikega Jegra. Nočem upočasnjevati misli, čeprav jim težko sledim in prepoznam ter definiram. Vsega je preveč. Vsega je premalo. Vsi ekstremi tega sveta so združeni v meni in se prerivajo za prevlado. Učinek je ta zmedenost, ki jo tako lahko prepoznaš v moji nezmožnosti komuniciranja in izražanja nasploh. Očitnost je presegla že vse meje, zdaj me ne more rešiti niti CityGlam, v katerega se prekomerno potapljam zadnji teden.

Strah me je, ker sem kljub navidezni goloti, še vedno skrita v sami sebi. Še vedno ne povem vsega, a se še vedno trudim gledati v oči in se premagujem, da ne bi prva odtrgala pogleda, čeprav mi včeraj in danes skoraj ni uspelo. In že tedne poprej. Mesece. Ko nesproščeno odgovarjam na vprašanje, najprej povem nepomembne stvari in potem obmolknem, ker pozabim, kaj je vprašanje sploh bilo. Če se zraven še pačim, ni to nič nenavadnega. In če postanem nesramna, se v resnici samo pretirano trudim biti normalna. Ne znam biti to, kar sem, kar niti ni presenetljivo. Po tleh pobiram smeti in kradem najfinejše preline s kristalnega pladnja, vmes se podim za zamujenimi avtobusi. Verjetno bi mi prav prišla pomoč ptice, da bi lečo ločila od pepela in plev od zrnja. Pozimi, ko zapade sneg, jim na okensko polico trosim semena. Srce mi zaigra, ko vidim drobcene stopinje v snegu.

Strah me je, da sem obupala … Nad sabo.

Popolni dnevi se dogajajo.

Dežuje, ampak danes Tožibabe niso moja prva asociacija na zunanje stanje. V bistvu pa iger (in kruha) z asociacijami nikoli nisem preveč marala; ker me nekatere stvari ne spomnijo na nič, druge pa v moji glavi vzbudijo prebizarne slike za razkrivanje, even to my shrink.

Kakorkoli, v svojih starih in prevelikih (o tem, zakaj prevelikih, ne bi izgubljala besed, ampak le toliko: večino čevljev si kupim eno številko prevelike, in ne, tega ne naredim po pomoti) Vansovkah, v katerih sem pred leti najverjetneje pohodila močerada, smo se odpravili na sprehod, ki je v teh dneh postal že skoraj da ritual.

Ker sem si s svetilko svetila pod nogami, sem lahko na cesti in ob cesti videla stvari, ki jih drugače v popolni temi ne bi. Tako je tam sredi ceste počivala žaba. Naj sporočim sama sebi, da je to bila prva priložnost, da sem še živečo žabo videla v naravi - torej ne v kakšnih terarijih in podobnih nenaravnih okoljih. Bila je pri miru, tako da nisem vedela, ali je še živa ali ne. Ko sem jo z bilko dregnila v krak, se je le-ta nekolikanj premaknil, zatem še drugi, tako da se je za par centimetrov premaknilo celo žabcino telesce. Ampak ne v pravo smer, to je na rob ceste, ampak še bolj proti sredini, kjer bi jo neusmiljena kolesa kakšnega grdega Nissana kratkomalo razmesarila. Srce in ostali vitalni ograni so mi drgetali od strahu, saj ni nič kazalo, da bi si žaba premislila glede samomora. Ni mi preostalo drugega, kot da sem zbrala ves svoj pogum in jo na hitro s konico čevlja oplazila. Ona pa nič. Kot da me ignorira. Kot da ji moje teženje ne seže do mišic v krakih, ki bi povzročile, da bi se nastanila nekje na varnem. Avto se je približeval, do grozljivega konca regastega življenja je bilo še samo nekaj sekund. Najverjetneje tudi do mojega. Prigovarjala sem ji, kričala, bila sem že na robu solz, takisto na robu življenja, avtomobil je namreč že pričel z zaviranjem, ko se je gospodična le odločila in skočila na travo ob tej prometni cesti. Oddahnila sem si in počasi, še vedno s pogledom na brezrepi dvoživki, stopala dalje. Vesela, ker sem rešila drobno bitje, sem se odpravila tja, kjer počivajo umrli.

V upanju, da bom ta dan še komu ali čemu rešila življenje, sem ves čas osvetljevala vsak svoj korak. Na poti nazaj pa sem, na nasprotni strani ceste kot prej, zopet zagledala žabo. Seveda sem se, medtem ko sem iskala primerno bilko za pregon s ceste, začela jeziti in kregati in repenčiti in kolniti, da če jo moram od zdaj naprej ves čas imeti pod nadzorom. Pa sem stopila bliže, počepnila in videla, da ji iz krakov zeva meso. Njene mišice.

Ne znam reševati življenj. Niti svojega.

Je pa to meso res podobno piščančjemu, kot pravijo. Čeprav ne jem ne enega, ne drugega. Tudi tretjega ne, kaj šele dvanajstega.

Preveč pišem in preplitvo diham. Šit.

I just - I just need something to happen. I need a sign that things are going to change. I need a reason to go on. I need some hope! And in the absence of hope, I need to stay in bed and feel like I might die today.

In sem. Čustvena mazohistka. Ne toliko zaradi užitka, ampak bolj že zaradi same navade. V peklu potlačenih čustev pa medtem neučakani racio pripravlja ekskluzivno specialiteto. V en lonec se je zmetalo vse, kar se je znašlo na potki v mojem življenju. Včasih že skoraj zavre, ampak palčki podzavesti dolijejo hladne vode in še malo potlačijo. Krôpaste kaplje špricajo naokoli v opozorilo, za katerega se nihče ne zmeni. Spisku sestavin ni videti konca in se ves čas spreminja. Ogromni kosi krivde se tako počasi razkuhavajo. Sploh kdaj postanejo mehki?

Se bo zaradi tega odtalilo srce? Mhm, imam ga.

Ne, na nobenen križišču ne stojim, ne oklevam, ne izbiram, saj sem že kar nekaj časa izgubljena. Navigacijski sistem je pokvarjen, kompasa pa tudi jaz ne znam uporabljati. Heh.

Hlastam po besedah, ki jih ne bom nikoli slišala, po dotiku, ki ga ne bom nikoli čutila, po obrazu, ki ga še dolgo ne bom videla. Če sploh.

Why can’t I just get up and run?

Čaka me deveta božja zapoved.

The crowd on the street walks slowly, don’t mind the rain

Lovers hold hands to numb the pain,

Gripping tightly to something that they will never own

P.s.: Naučila sem se te stvari z linkanjem. Čez sedem let bom že znala zares urediti besedilo.

Leonard Cohen je dejal:

Pogosto me obtožujejo, da sem črnogled … sam se sploh nimam za pesimista. Pesimist je nekdo, ki čaka, da bo začelo deževati. Jaz se počutim premočenega do kosti.

Včasih pomislm, kako bi bilo vdihovati helij in premagovati grenkoben okus v nosnicah in na jeziku ter pri dvigu izpustiti čas za dekompresijo. Kako bi bilo hoditi vsak dan po novi poti, pozdravljati ljudi in prebarvati star kombi na pastelno vijolično barvo. In kako bi bilo se smejati, gubati čelo ob resnih debatah ali samo strmeti tjavendan. Vsega tega v resnici ne želim vedeti, niti samo poskusiti. Bil je samo trenutni navdih, ki me je iz današnjih sanj pripeljal do modre stvari, ki je ne maram.

V nekem trenutku sem se zasačila, da sem pogrešala. Kaj točno, ostaja še dandanes nerazrešena uganka zame. Verjetno sem preresno vzela svojo vlogo asocialnega človeškega primerka in si želela postati svetovna prvakinja v tej tako nečloveški disciplini. Moja tekmovalnost je prisotna tudi v najbolj morbidnih in neprimernih situacijah. Sicer pa zadnje čase ne zmagujem. Zadnje čase se sprašujem in si odgovarjam, ampak ne preveč, da ne bi izvedela kakšne informacije preveč. Preveč. Tretjič.

Kako bo, ko bo drugače? Pa je sploh lahko drugače? Lahko je še slabše, dobro pa … Ko bo dobro, bo odlično, ko bo odlično, bo popolno. Ko bo popolno, bo … Nebo. Ne bo. Želim si preveliko stvari, zato se v svojih željah počasi izgubljam. Še eno izmed teh ‘velikih’ vprašanj pa je, kaj sploh je želja. Kako veš, da si nekaj želiš. Kako veš, da je želja realna. Kako veš, da želja ni obsedenost? In ne, biti jaz sploh ni tako zabavno. Biti jaz sploh ne obstaja, ker jaz nisem. Nisem pesimistična, samo realna.

I see you found my underground / Help yourself to guns and ammo / Nothing here has ever seen the light of day / I leave it in my head

Bojim se lastnega življenja. Ne znam spreminjati stvari, lahko jih samo uničim. Je to sprememba? Še ena ne-več-najstnica na planetu Zemlja sem. To dejstvo me rešuje pred paranojo. Porazgubim se lahko v glasni glasbi, v množici veselih ljudi, ki je tam iz enakega razloga. Izgubiti se.

Čakanje na zvezdni utrinek je neznansko dolgočasna aktivnost (ali bolje rečeno pasivnost), sploh kadar je nočno nebo prekrito z oblaki. Čakaš, mežikaš, popiješ še en Monte napitek in ponovno preveriš, če slučajno med vsem tem čakanjem nisi pozabila na željo, ki si jo nameravaš zaželeti. Ob utrinku. Seveda je pa verjetnost, da se je zvezda utrnila med tvojo nepozornostjo, ko zaradi upada koncentracije na nivo ultra ADD otroka z očmi oplaziš vse, kar se premakne, še ko pade list z neznanega drevesa na neplodno grudo, kar je v teh zelo jesenskih obdobjih nadvse pogosto in menda celo naravno, vsaj tako so dejali botaniki in drugi strokovnjaki s področja biologije in razni eksperti fizike, ki se ukvarjajo z gravitacijo, enaka verjetnosti, da najdeš popolne čeveljce na Madisonovi Aveniji v NYC v Louboutinovem butiku. Torej je zelo velika. Verjetnost.

Sobote so postale tako zelo dolgočasne, odkar ne prakticiram druženja v ne več zakajenih prostorih s tremi dvojnimi viskiji pred sabo. Mačke imam sicer rada, v bistvu so to najljubša in najboljša bitja, kar sem jih imela priložnost spoznati v dobrih dvajsetih letih tako zelo čudaškega življenja, ampak ko odkriješ čare zapečkarstva, te zadeva precej zasvoji, sploh mene je. Da o moralnih strojih predenja sploh ne izgubljam besed! Don’t let me choose a potential boyfriend drunk!

Potem pa se še sredi pločnika, da se jim ja ne morem izogniti, pojavijo lepe besede, za katere bi si želela, da bi bile namenjene meni. MENI. Bile pa so samo pripovedovanje, torej, neresnične, ne zame. ‘Dejansko jo imam na smrt rad.’ Tudi jaz tebe, honey, sem si mislila, rekla pa nisem nič. Potem pa sva še naprej opravljala Zaratustro in se spominjala, kaj je že pravil, dokler nisem brcnila v mizo in polila jabolčnega soka. ‘Ne, ne naročaj novega,’ sem rekla in odjadrala domov. Doma je Monte napitek in Monte puding. Doma je osamljenost, s katero sem bom morda nekoč sprijaznila - za zdaj pač še ne - doma je kalorifer ter Eva in Pierre, ki me tolažita. Z vsakim prebranim listom bolj. Jean-Paul pač zna.

Upati in sanjati sicer ni prepovedano, ampak najboljša stvar, ki jo lahko počneš, pa tudi ni. Verjamem v izmišljotine, ki si jih izmislim, potem pa me realnost ugrizne (pa ne z Winono) naravnost v jezik. Nočem verjeti, da ne bom nikoli izvedela. Hočem verjeti v rdečo bavario na moji strani mize in nekaj belgijskega na tvoji. Strani. Mize, se ve.

Oh, please tell me you won’t just disappear …

DEŽUJE

mokre, puste ceste/ dežuje/ hodim/ okrog mene ljudje/ ne vidim/ ne slišim/ ne čutim/ okrog mene ljudje/ strah me je/ poskusam teči/ poskušam zbežati/ ne morem se premakniti/ kri/ okrog mene ljudje/ ne vidim/ ne slišim/ ne čutim/ okrog mene ljudje …

… samo osvežujem spomine, počutje je pa - oh, dobro, hvala. Na srečo sem si začela lase sušiti s fenom, drugače ne bi nikoli prišla do nadpomembnih spoznanj.  Pihanje toplega zraka proti meni na meni dela čudeže. Res. Kalorifer in fen sta moja najljubša predmeta; ni pomembno, koliko stopinj kaže termometer v sobi, dodatna toplota je vedno dobrodošla. Pravkar se je razvila nova obsesija. Katera že? Tisočsedma?

Ne, ne znam urejati besedila.

Oplazila me je nedeljska osamljenost. Pa ravno danes! Pa ravno na nedeljo! Pa ravno mene … Dlačiče na vratu, ki jih premorem, so svojo naravno lego zamenjale za erekcijsko. Dvignile so se, mene pa je oblival mrzlo leden pot, katerega nisem imela namena brisati s čela in vratu. Kljub temu, da me je spanec izpustil iz svojih krempeljcev šele okoli poldneva, se mi je dan v moji prazni hiši vlekel kot kak kvazi artističen film, katerega so osnovali neki ljudje z AGRFT-ja.

Naokoli je vladal mir, kar bi me v drugačnih okoliščinah neznansko razveseljevalo. Danes pa sem si želela trušča, najbolj pa človeškega glasu. Neznani zanos me je odvlekel na sprehod. Korakanje po praznem svetu se je zdelo strašansko morbidno. Nikjer nikogar. V iskanju kateregakoli človeškega primerka sem tako korakala po parku. Med potjo sem se ves čas odkašljevala, da bi bil moj glas ob srečanju s komerkoli čist. Večdnevna deprivacija socialnih stikov se je kazala tudi v glasu, ki ga nisem ne vem koliko uporabljala. En pozdrav, en pofukan pozdrav in pogled v oči si želim.

Skoraj obupana nad postapokaliptičnem stanjem sem zavila na pokopališče. Vsaj nekaj človeškega, sem pomislila. Postopanje med številnimi nagrobniki, branje letnic rojstev in smrti. Računanje z življenji. Pogorele sveče so samo še stopnjevale tesnobo. Potegnila sem roke iz žepa in jih z nekaj marmornatih končnih postaj odnesla v smeti. Ob odhodu sem se še enkrat obrnila, kot da bi sama sebi hotela dati potrditev, da sem dobro opravila. In zaradi strahu, da sem spregledala kakšno živo postavo.

Nazajgrede pa je na klopci ob poti, po kateri sem hodila, sedel mlad fant, s kapuco čez glavo, in čakal psa, da mu ta prinese nazaj kos mokre veje. Šla sem mimo in - pozdravila. Z nasmehom. Ja, tudi to je mogoče. Spogledala sva se, potem pa sem se z živahnimi in odločnimi koraki odpravila domov. Mrzle roke sem si položila na obraz in zadihala. Bila sem potešena. In sem še.