Baby, I did a bad bad thing …

Zbujanje je samo možnost za ponovno spanje. S spanjem morebiti pridejo še sanje, v katerih nastopata samo konj s pohabljeno zadnjo nogo ter oskubljenim repom in mož, čigar brada je že zdavnaj osivela in se sprašuje, ali se je kdaj poročil. Vsak spanec prinaša priložnost novega nadaljevanja ravno teh sanj in s tem nova nadaljevanja njunega popotovanja. Trenutno sta izgubljena nekje v Laosu.

Moževe roke so nenavadno gladke, kljub delu, ki ga opravlja, kljub letom, ki so za njim. Neskončno si želi umreti. Neskončno. V sanjah se sliši njegov proseč glas Just shoot me. Oh, the sweet bullet from a pretty BLUE gun.

V spokojnih nočeh, ko sta s konjem preveč utrujena, poiščeta drevo in enostavno počivata. Dokler ne omagata in končno zaspita, se vneto pogovarjata o vesoljskih ladjah. Govori samo mož, konj pozorno posluša. Vsake toliko časa, ko mož razkrije kakšno skrbno varovano skrivnost - na primer, da se odpira nov MaxMara butik - pa celo zarezgeta. Ne marata nočnih metuljev in vseh izdelkov znamke SONY. Nekoč je konj vlomil v trgovino in do zadnjih žic zmaličil vse artikle, na katerih so bile te štiri črke v tem zaporedju. Takrat sta zapustila svoj bazen somraka in se odpravila proti ne tako znanemu japonskemu mestu …

Z dežjem pridejo tista siva jutra, ki človeka nehote priklenejo na mehko posteljo pod toplo odejo. Jutro se prevesi v dan, sivina pa ostaja. Dežne kapljice polzijo po oknu. Postale so nova priložnost za igro mačke na okenski polici, katere pogled spremlja sleherni peresni trk dežja ob steklo. Zvečer, ko se tema naseli, kamorkoli se oko zazre, pa padanje dežja pridobi na čarobnosti. Ob pogledu proti cestnim svetilkam, seveda. Glasnost zvočnikov navijem do konca, da se sliši do neba, do nebes! in se predam Ludvigu in njegovi Deveti. Gledanje skozi okno, premik na blazine na tleh, vihravo korakanje proti oranžni mizi. Konec je z nasiljem. Za danes.

Nestrpno bom čakala na spanec. Zdelo se bo, da ga ne bo od nikoder. Potem bo - tema. In ponovno glasba cenjenega Beethovna, a tokrat z zasanjanim pridihom.

Ja, september je … za te stvari. Septembra mi vse diši - skoraj tako zelo kot nova dišava The one od D & G. Diši mi poležavanje na ležalniku s knjigo v roki. Na desni strani velik kozarec limonade (brez dežnička, žal) in pepelnik, poln ogorkov. Diši mi septembrski veter, ki raznaša pepel naokoli, sonce pa se bori z drevesnimi vejami, da bi me doseglo. Ogromna sončna očala, s katerimi zakrivam obraz - in predvsem svoje nemirne oči - me prepričujejo, da česar jaz ne vidim, ne more videti mene. Počutim se varno, ker ne vidim nikogar. Torej nihče ne vidi mene, kajne?

You don’t care about us.

S strmenjem naravnost v sonce poskušam razločiti demone, ki me preganjajo. Neuspešno. Demoni so uspešni pri opravljanju svojega poslanstva, moja sposobnost razločevanja ni. Uspešna. Pa ni premočna svetloba tista, ki mi megli vid, um in čustvovanje. Razlita voda, obarvana od čopičev, ki jih namakam vanjo, kaplja na moje prste na nogah. Pustim, da z mize stečejo še zadnje sledi nje. Prestrašeno čakam, kaj se bo prikazalo na platnu dneva. Bojim se preveč intenzivnih barv, ker imajo premočan efekt, tako so detajli prezrti. Čakam. Čarobne pobarvanke. Nalahno grem z vlažnim prstom po podobi in neobarvano postane bledo obarvano. Prisrčno.

Dirt is temporary. In nikoli je zelo daleč stran. Dotikam se mask, ki so nekdaj nekomu pripadale. Ko jih odmaknem, se za njimi ne skriva nihče. Postavljene na steklene police se zdijo zdolgočasene. Nekatere odvratne. Nekatere si me želijo, jaz pa njih ne. Čakajo. Kar naj. Nohti so že pogrizeni, bolj ne gre. Vzamem oster skalpel in se primem za lase. Močno. Konico položim na rob čela. In potegnem. Zaskeli. Po sencah gre lažje. Zatakne se pri ušesih, ker ne vem, kje poteka linija. Pred ali za. Odločim se pred. Naokoli po čeljusti. Face off. Če zlepim vsa razbita ogledala tega sveta, se bom še kdaj videla?

Toliko svetlobnih let narazen nista niti najbolj oddaljena objekta v univerzumu, kot sem jaz oddaljena od sebe.

Pogled v ogledalu.

Ne vidim te, ker ti ne vidiš mene.

Sitnoba do groba!

Vsake toliko časa pogovore ob zelenem koktejlu zmoti oseba, s plastificiranim sporočilcem v rokah. Kubanski natakar s svojim prefinjenim glasom začne zbijati norčave šale: “To je kriminal! To je povezana mafija, preoblečena v uboge, trpeče civiliste. Decembra imajo, kot vsak kolektiv, zaključne žurke.”

Mama, ki bi naj imela doma nešteto otrok, ki dobijo kosilo le enkrat tedensko, brat, ki bi naredil vse za svojo sestro, ki je na smrt bolna, operacija pa stane vsaj 2000 ojrov, stric, kateremu nečak umira, ravno tako zaradi tega, ker si ne morejo privoščiti dragih zdravil … Polno zgodb, napisanih, navadno na računalnik, na kos papirja, s katerim se nemo sprehajajo od mize do mize, od srepih pogledov, do nekoga, ki iz drobižnice vzame par centov in jih poda v umazane dlani. Plastificirana varianta je za deževne dni. Zelo priročno!

Včasih sem vsakemu dala. Če ne bi, bi me pekla vest. Rada sem plačala kakšnemu brezdomcu pivo in tako izvedela kaj o njegovem življenju. Še raje kot dajanje denarja, sem se sprehodila do trgovine, kupila štručke in sok ter to ponudila klečeči mami z otrokom ob strani, ki sta prosjačila na Šuštarskem mostu. Nekoč sem se, žalostna, kot vedno, sprehajala po mestu, nakar mi pot prekriža stara ciganka. Pogledala me je globoko v oči, vzela mojo dlan in začela govoriti o tem, kaj me čaka v življenju. Najprej sem jo poslušala, ko pa je rekla, da naj stavim vse, kar imam v denarnici, na svojo srečo, ki me nedvomno čaka nekje v prihodnosti, sem se začela poslavljati. Naivna punca je končno prepoznala primer natega.

Razmišljala sem, kako se počutijo oni. Kako prenašajo opazke, nesramnost. Mogoče si misli umirijo s cigaretom, ki ga naprosijo pri mimobežečih. Mogoče si odtegnejo delež nabranih cekinov in posledice stresnega dela utapljajo v rujni kapljici. Ne vem. Ne vem, kaj se zgodi z njimi, ko pade noč, ko se mesto sprazni. Verjetno doma čakajo na novo jutro, ki pomeni nov delovni dan.

In taki ljudje ne spadajo v kategorijo “Kralji ulice”, ker imajo drugačen pristop, drugačne želje, drugačen pogled, drugačen nasmeh.

Resolucije Plemenitega?

Pretirano sladkana kava po neprespani noči lahko povzroči samo eno dejanje: kuhanje nove kave, tokrat brez sladkorja, kot imam najraje.

Nemirnost v telesu mi ni dala spati. Čakala sem, kaj se bo zgodilo, želela sem si, da bi sijoča luna zaznala mojo nestrpnost in se zavrtela hitreje okoli modrega planeta. Pa se ni. Tako sem se, čakajoč Godota in njegovih pet prijateljev, z Al Pacinom odpravila na lov za novo brazgotino. Pest ali dve indijskih oreščkov ni še nikoli škodovalo, ukvarjanje s kitajsko zgodovino pa se je zdelo neprimerno. Na majhni skrinjici, natrpani s spomini, se je začel nabirati prah. En rahel piš vetra, sapice bi to spremenil. Ali pa tudi ne. Popisanega zvezka še ne morem zavreči, sem pa suvereno pograbila spenjač in spela skupaj uporabljene liste in tako vsaj za nekaj časa preložila sežiganje. Upam samo, da pozabljanje nima stranskih učinkov. To bi bilo pa še zame preveč, da bi iz ran v obliki sonca ponovno začela krvaveti. Še tako nežen dotik se začuti, še tako majhna britev lahko iznakazi tople objeme in iskrene nasmehe. In tukaj nimam v mislih Rickyja Oha, ne. Klonjenje pod grehi, nakopičenih na ramenih, je bilo včasih zabavno. Raztrgana kolena in umazan jezik so bili najboljši prijatelji in napad najboljša obramba. Potem se je mir stopnjeval v nemir in potem nemir v mir. Tanke, nerazločljive meje in presegovanje njih - lepe stvari, ki jih je nemogoče definirati.

Novi zalogaji neizpolnjenih obljub so že v prihajanju. Pripravljam prostor v temnem kotičku svoje glave in kujem načrt za samoslepitev. Statistika ne govori meni v prid, predvsem kaže na še eno oviro, ki pa tokrat ne bo ostala nepreskočena. Sem se pač nalezla olimpijskega duha, kaj naj.

Don’t stand up I feel strange When you go

V nekem času sem se zavedla, da mi obiski Korovo Milkbara ne pašejo več. Norčavo hihitanje in divjanje misli so zaželeni, ogaben okus in slabost v želodcu pa ne. Ne tehtam stvari, trenutni navdihi, ki nimajo trdnih temeljev, vedno prevladajo. En zamah metulja, en pomežik, ena upihnjena sveča na torti radosti so bili samo iluzija, neuresničen sen, ki se prikrade vsake toliko časa v podzavest. Zakaj toliko prepiha? Ker dobro dene, je moj odgovor. Ker neurje ne pomeni nujno kaosa. Črtomir bi me razumel. Bonaca je tako zavajujoča in prekleto precenjena. Ampak tudi ta dobro dene. Zelo. Ker ko se znajdeš na tankem ledu, ko te samo en napačen korak, premik loči od mrtvo ledene vode, je razlika med realnimi tlemi in plavajočim, lebdečim stanjem spet tako majhna. Zdi se, kot da nikjer nismo varni. Med štirimi stenami, s spuščenimi roletami na oknu in prižganim kaloriferjem se ne more zgoditi nič hudega. Lahko zmanjka elektrike, ostaneš na mrzlih tleh in brez najljubših zvokov pesmi, ki ubijajo zadušljivost parih kvadratnih metrov. In oči se hitro navadijo na temo, težje na svetlobo, zato so nasmehi s sončnimi očali na nosu redka priložnost za vračanje. Obkrožanje sveta, da najdem sledi, ki jih sreča pušča za sabo, bi lahko postala moja nova aktivnost v prostem času. Oh, get me away from here, I’m dying.

Kronično pomanjkanje vijolične barve verjetno ni krivo za umazanijo, ki se nabira ob robovih ogledala, v katerem odseva podoba brezobličnega obraza. Z njim imam težave. Z brezobličnim obrazom, that is. Nikakor ne morem izvedeti, kdaj je resničen, če sploh je, in kdaj je namišljen, le bolan plod moje domišljije. Hočem ga ujeti v Aladinovo svetilko in vse skupaj podariti nekomu s temne strani Lune. Padli angeli in mrtvi heroji bi ubijali za to, zdaj mi je to jasno.

Vse je še samo vprašanje časa. Hah, lažem.

Ker štejem korake, no, vsak svoj tretji korak. Da lahko potem končno število množim s tri. Deljenje ali množenje s tri mi je ljubo.

• 1. Nikoli nisem bila resna fenica, čeprav ima ženska stil. Sploh v tem videospotu, za katerega sem rekla, da če bi jaz kdaj snemala videospot, bi hotela imeti takšnega. I am shallow, I know.

• 2. Ravnokar videno na MTV-ju. Obraz prekrit s sliko Device Marije. Najs.

• 3. Nov videospot so posneli tudi omiljeni Kjuri. Nič posebnega, bi rekel naključni mimoberoči/gledoči, ampak za vse, ki nas visoke frizure, pretirana črnina okoli oči in Robertov glas spravljajo v višave, je to zelo spodoben posladek.

In oh, sovražim poste preplavljene z jutjub linki. Ja.

Prazen hladilnik, v koritu pa polno umazane posode. Danes je res bil en tak kuharski dan. In to pri meni ni dobro. To se pri meni ne konča dobro. Konča se v straniščni školjki. Pa malo na tleh in nekaj na desni hlačnici. Veliko pa tudi ostane, ker se mi ne da več, ker ne zdržim več. Ostane znotraj mene in se pretvori v tiste mehke krivulje.

Pravi, da me ima rada in on pravi, da postaja odvisen. Od mene. Nočem tega, nočem, da me kdo gleda z zaljubljenimi očmi, nočem, da me ima rad kljub vsemu. Čeprav si lahko predstavljam pohajkovanje po Havajih in prerekanje v srfarski trgovini. Podplate bi zakopala v mivko in citirala Monty Phytonce. It could be sweet. Ampak ne, končno vem, kako bi odgovorila, če bi me v intervjuju za Cosmopolitan vprašali ‘Ljubiti ali biti ljubljen?’. Ja, vsi bi radi oboje, ampak če se moram odločiti samo za eno varianto, mi je bolj ljuba - ljubiti. Verjetno je pri odgovoru na to vprašanje pretehtala moja mazohistična narava. Verjetno.

In prosim, naj bo jutri nov dan. Vseeno mi je za vreme, politične razmere ali za znižano Miu Miu oblekico.

SEM:

• - se dokončno znebila ljudi, ob katerih moram zadrževati solze,

• - si prisegla, da bom spala vsaj 7 ur na dan (bolje bi bilo 8 ur, da bi se skladalo še z datumom, ne?),

• - skuhala puding, ne da bi bila posoda preveč prežgana, zažgana,

• - ugotovila, da sem odvisna od stročnega fižola (omg, ja, res je),

• - se potolažila, da so krogi in vrtoglavice pač sestavni del (mojega) življenja

• - in se končno odločila, da dobre stvari niso nujno slabe … in da se jih lahko dotaknem. Večkrat.

Kot opombo avtorice za mimoberočega naj zapišem, da se mi je zanimivost o datumu prikazala šele pred dvema minutama, mi je pa bilo ves dan čudno, zakaj se dogajajo take spremembe. Ha, kriv je datum! Najbolj sem ponosna na puding in na to, da sem bila sposobna uporabiti kuhinjsko tehtnico. I ROCK!

In če bi Chuck Norris igral že v prvem filmu, nadaljevanja sploh ne bi bilo. Ne?

… again.

Ta cikličnost bi se morala končati. Immediately. Od vsega tega vrtenja se mi je začelo vrteti, tudi dobesedno. Moje počutje je nazaj na ravni, kjer sem bila točno dva meseca nazaj. Pač, čudno počutje. Fizično. Ki pa se kaže v čudnem obnašanju in čudnem - počutju. Verjetno bi morala ugasniti luči in dovoliti temi, da me objame, da bi lahko zaspala, prespala. Ampak res … Nikoli ne znam končati zadev. Čakam, da jih kdo drug in potem se počutim odgnano. Čeprav včasih že komaj čakam tiste magične besede, ki pomenijo konec.

Over and over again.

Ne, tudi avtosugestija ne pomaga. V bistvu sem prenehala z njo. Laži pač niso dolgonoge manekenke. Zdaj bo spet potrebno preždeti te dolge ure, tedne, te dolge noči. V tem ciklusu je čisto premalo dobrih trenutkov. Hm, mogoče se kakšen arhitekt ukvarja s prekonstruiranjem začaranih krogov. Meni bi bilo že dovolj, če bi dodala kakšne okraske na ta statični vrtiljak, samo da niso v modri barvi. Mi pa sploh ne bi pasala viski-kola, zdaj bi ubijala za mrzlo Coca colo v pločevinki. Res!

Prav strašljivo je že, deja vu-ji se konstantno ponavljajo. Smešno? I do not think so. Kot film, ki se, ko se konča, spet začne. Spet. In spet.

Over and over again.

Pomirja me Regina. Ona me zna. Saj res! Nazadnje me je Roisin. Hah, nevermind.

My name is Lucille and I know how you feel I live downstairs I hear you taking out your garbage I hear you loving your girlfriend I hear you loving yourself too I hear you flushing your toliet I hear you turning your thoughts off I turn mine off too The only thing I hear is you And you don’t sound nice and you don’t sound right

Nad mano vroče sonce, pred mano pa dolg moder avto, katerega ime ima premalo samoglasnikov, da si bi znamko sploh lahko zapomnila. Pretirano koščeno postavo prepoznam v oblaku prahu, ki nastaja zaradi prehitro vozečih koles po umazani in prašni cesti.

Seveda, oranžno-rdeča pričeska je za Davida Bowieja premalo. Dodani svetli prameni na čelu so tako postavili piko na ä. Eno sem pa kasneje dodala kar sama, predrznica!

Hodila in vozila sva se po peščenih strminah. Po vseh štirih sva se plazila po vročem pesku, udi so se nama ugrezali vanj. Môra, črna môra. Večnosti ni bilo videti konca, oči pa so postajale rumenkaste - dokler niso presegle vse rumene tega sveta. Na presenečenje naključnega mimoberočega še to sploh ni bil znak za postojanko. Halucinirali smo tonic, v katerega bi zlili še gin in nato vse skupaj premešali s cevjo skrbno očiščene pištole. Halucinirali smo dalje. O gramofonu, ploščah, nešteto televizijah z nešteto programi, na vsaki televiziji druga zgodba, v vsaki zgodbi drugi ljudje in druge besede, ki se s povečevanjem glasnosti ne razlikujejo več med sabo. Ne besede, ne ljudje in ne zgodbe. Vse se je zlilo v lijak in nastala je slastna mešanica vojne in miru ter zločina in kazni. Pa seveda sonca in dežja. Mavrica.

“Mr. Newton, are you crazy?”

Spačeni izrazi, grozljivi stiski rok in smešna glasba v ozadju. Kot takrat, ko se v 11-centimetrskih visokih petah prebijaš skozi množico, pa vseeno hodiš v ritmu komada, ki si ga poješ - v mislih. Zmaličeni odnosi se kar nočejo končati in katano vse težje brzdam pod svojim plaščem.

David, ki je bil že pošteno naveličan predvidljivega scenarija, me je spremil do zavese, za katero se ni nikoli vedelo, kaj skriva. Oblekla sva enaka kopalna plašča in svoji telesi vrgla v ledeno, hm, svetlobo.

Zaključna pesem se začne vrteti. Oh, končno.